Munadžat Julčeva in ansambel Šavkata Mirzajeva

Gibki glas Uzbekistana

Glasba Uzbekistana je med »zvoki onstranstva« ali »zvoki ondod«, torej tistimi glasbami, ki ne prihajajo iz evro-ameriških tovarn uzvočenja, nadžanrov in podžanrov na deseto bolj ali manj iste štance s permutacijo, pa tudi ne toliko ali le deloma iz kotlov svetovnega glasbenega posla, ena bolj znanih zvočnih krajin.

To seveda pomeni, da v evropskih in občasno tudi domačih ploščarnah najdemo ne le peščico plošč, ki prinašajo bojda vpogled in prerez godb dežele, temveč tudi redke prepoznavne izvajalce ali bolje izvajalke; med najbolj znanimi tradicionalistkami (klasičnimi glasbenicami) sta Matlubeh in Munadžat Julčeva, med modernistkami (pop izvajalkami) pa Sevara Nazarkhan in Julduz Usmanova. A kakor kljub govoru, da je »etno in«, ti zvoki še ne donijo s prav mnogo radijskih valov in še manj televizij, tako jih tudi na odru ne srečujemo pogosto, zato je prav vsaka taka priložnost izjemno dragocena. Tako bo koncert Munadžat Julčeve z ansamblom v petek, 7. novembra v abonmaju glasb sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani prvi koncert uzbeške glasbe pri nas (če se ne motim), hkrati pa bo krasno dopolnil veliki glas azerbajdžanskega mojstra mugama Alima Kasimova iz pretekle sezone istega abonmaja in zlasti predstavitev glasb Srednje Azije, ki smo jih užili na letošnji Drugi godbi.

Učitelj in učenka

Munadžat Julčeva (njeno ime pomeni »vzpenjanje k Bogu«) je ena največjih pevskih zvezd uzbeške sodobne klasične glasbe in varuhinja glasbene in duhovne tradicije, ki se je je naučila od glasbenega in duhovnega učitelja ali muršida Šavkata Mirzajeva (roj. 1941), ta pa je glasbeno dediščino prevzel po očetu, znamenitem glasbeniku Muhamadžanu Mirzajevu, ki se je je izučil pri legendarnih mojstrih muzikantih Fahridinu Sadikovu in Džurahanu Sultanovu. Munadžat Julčeva se je rodila leta 1960 v kmečki družini v Ferganski dolini z rodovitnimi polji bombaža. Starši so vzpodbujali in podpirali njeno ljubezen do petja; pri sedemnajstih je bila že priznana glasbenica, katere talent je spoznal tudi Šavkat Mirzajev, ki je zdaj že dobrih dvajset let njen učitelj.

Šavkat in Munadžat skupaj ne le brusita godbene veščine, temveč tudi obujata izginjajoče prvine uzbeške pesmi ter sufijsko tradicijo, po kateri je glasba sredstvo za približevanje k Bogu, korakoma, premagujoč težave na poti in s končno zmago sama, ki pomeni človekovo napredovanje k izpolnitvi tudi v posvetnem življenju. Podobno uzbeške klasične pesmi postopno napredujejo skozi več stopenj, znanih kot daramad, mianparda, dunasr in avdž, ki ima vsaka svoj vrhunec, vse pa kulminirajo v ekspresivnem in silovitem avdžu, ki je višek pesmi in preizkusni kamen izvajalčeve virtuoznosti v obvladovanju melodije, ornamentacije in ritma. Čeprav moremo to subtilno in celovito glasbo prav ceniti bojda šele s spoznanjem verskih implikacij, je Julčeva z gibkim, močnim in čudovitim glasom vendarle pridobila mnogotere poslušalce doma in na tujem; neverjeten obseg in bogastvo njenega glasu ji omogočata tudi izvajanje pesmi, ki jih tradicionalno izvajajo le moški. »Njen glas je kot golobica v letu, ki se preobrača v tokovih toplega pomladnega zraka,« je izjavil Muhamadžan Mirzajev.

V ansamblu Šavkata Mirzajeva, mojstra rubaba in izvedenca za uzbeško vokalno in instrumentalno glasbo, igrata še Šuhrat Razakov, mojster dutarja in improvizacije, ki se je proslavil tudi z igranjem na tanbur, gidžak in obodni boben doira, ter Ahmadžan Dadajev, mojster godala gidžak, ki izhaja iz glasbeniške družine z dolgo tradicijo in poprime tudi za rubab ter poje.

Uzbekistan pozna štiri glavne glasbene centre: samarkandsko-buharskega, fergansko- taškentskega, horezmskega in kaškadarsko-surhandarskega. Čeprav je Julčeva izvedenka za glasbo fergansko-taškentske regije, izvaja tudi pesmi iz Andidžana, Buhare in od drugod. »Ferganske pesmi so tako čarne,« pravi Šavkat Mirzajev, »zaradi večplastne ornamentacije in zmesi dvorske in ljudske glasbe; Munadžat poje ob slovitih mojstrovinah tudi mnogotere malo znane, pozabljene pesmi te regije.« Poleg klasičnega repertoarja in zahtevne kata ašule poje Munadžat Julčeva tudi lirske ljudske pesmi, ki so v Uzbekistanu znane kot žanri suvora, tanovar, ašula in jala; ansambel izvaja tudi instrumentalne skladbe, in sicer dvoje: »zunanjo glasbo«, kakršno izvajajo na javnih dogodkih in ob slavjih, kot je toi (svatba), ter »notranjo glasbo«, komorno, kakršno igrajo za vrati doma za družino in prijatelje.

Besedila so povečini ljubezenske pesmi, klasične gazele, vendar ne pripovedujejo le o zemeljski, erotični ljubezni, temveč o ljubezni kot stanju božanskega. Bolje kot govoriti in brati o glasbi, repertoarju in vsebinah, je seveda poslušati (s plošče in v živo) in razumeti, za slednje, če ne poznamo jezika, se je treba vriniti tudi k branju. Moj glavni vir, Razija Sultanova, pripoveduje v spremni besedi k plošči A Haunting Voice (World Network: Munadjat Yulchieva and Ensemble Shavkat Mirzaev) tole:

1. Kelmady

Klasična pesem Ni prišel prikazuje vse obraze ljubezni: od prvih vzgibov čustva do jasne in glasne ljubezenske izjave ter upanja, da je ljubezen vzajemna. Struktura pesmi – postopno stopnjevanje do katarzične kulminacije – namiguje na izvor v sufijskem obredju.

Moj ljubljeni bi moral priti nocoj, z obrazom kot vrtnica in postaven kot cipresa; a ni prišel. / Za vso noč je sen zapustil moje oči. // Polna upanja bi mu prišla nekaj korakov naproti po poti. / Moja duša je poletela, a ta omahljivi izdajalec ni prišel. // Oropana njegovega angelskega obraza, / sem jokala in jokala kot norica. / Kdor me je videl, je pomislil, da sem blazna. // Ali obstaja zvest snubec? Če obstaja tak, zakaj ga korak ne vodi k ljubljeni? / Navai, raduj se v čaši svojega srca, / kajti žalost nikoli ne zalije hiše, koder se pretaka vino ...

2. Yer-Yer

Tradicionalna poročna ljudska lirična pesem. Preden se nevesta pridruži ženinu, priredi dekliščino, na kateri izvajajo to pesem. Ker zaznamuje tudi slovo od otroštva, pesem pojejo jokaje.

Hej, travnik, lepi travnik, dekle na travniku. // Dekle, ki prelamlja obljube, slepljivo dekle. // Žrebe zganja hrušč na hribu, pravi, da je odrasel žrebec. // Nevesta joče doma, pravi, da je tujka.

3. Bachor

Pesem Pomlad je živahen instrumental za stari uzbeški glasbili dutar in tanbur, ki orisuje pisane krajine spomladi. Dutar in tanbur sta dolgovrati lutnji iz (murvovega) lesa, prva ima dve struni, druga tri kovinske strune.

4. Guncha Yanglik

Lirična ljudska pesem je ritmična različica pesmi Ey dilbary djonim. Šavkat Mirzajev je na to glasbo uglasbil poezijo Hamida Alimdžona.

Zakaj si kot cvetni popek, zakaj tvoje srce ni odprto? / Pomlad je prišla, a kje je tvoje dehtenje? / Kje so nasmehi, smeh in srečne pesmi? / Zakaj tvoji slavci ne pojo?

5. Savt-i Dugah

Klasični instrumental je nastal na osnovi ljudske melodije, ki jo originalno izvajajo s pihalom surnej (zurna) na porokah in ob druženju. Šavkat je pesem priredil v zelo klasičnem slogu za lutnjo rubab, ki ima dolg vrat, okroglo telo in pet strun, z dvema dvojnima kovinskima strunama.

6. Laly Yaman

Pesem je del Munadžatinega in Šavkatovega klasičnega repertoarja, ki je osnovan na poeziji velikega sufi pesnika Mašraba iz 17. stoletja. Mašrabove gazele se razlikujejo od običajnih pesmi o ločitvi po tem, da obravnavajo notranjo ločitev, ločitev v sebi. Glasbo je spisal Šavkat Mirzajev, tradicionalno pa je ta pesem moška. Munadžat je edina ženska, ki jo izvaja.

V srcu sem zgradil domovino za srnjad otožnosti. / Pogled nate je kot tulipan in zanj sem zgradil vrt ...

7. Omony yer

Tradicionalna ljudska pesem iz Andidžana s preprosto melodijo in z radostnim besedilom.

Oh, brat, moj brat iz Andidžana. / Oh, tvoje lepe oči, moj brat! / Ribnik je pred vrati. / Prišel je nabirat rože. / Rože so le izgovor. / Prišel je gledat lepoto ...

8. Ranolan Masun

Pesem Ne kot cvetni popekprinaša vpogled v glasbo kraljevega dvora, zaigrano z mnogo raznolikimi glasbili.

9. Ey Dilbary Djonim

Pesem spada v žanr kata ašula (»velika pesem«), to je urbano klasično glasbo fergansko-taškentske regije. Tradicionalno kato ašulo izvajajo moški, povečini dva ali trije pevci skupaj, ki skušajo s pripomočki (krožnik) zvok projicirati kar se da daleč. Žanr je silno zahteven in ga zmorejo le virtuozi. Munadžat je edina ženska, ki ga izvaja. V zasnovi je bila pesem namenjena Bogu. V Rumijevem času (13. stol.) je bila za izražanje molitev pogosto v rabi pesniška oblika ghazal ali gazela.

Hej, moja lepota, ne bodi kruta! / Ne uniči mojega življenja s stotinami muk. / Ne pobij me z dvigom meča tvojih oči in obrvi.

10. Ajam Taronalary

Primer veščega igranja dutarja v fergansko-taškentski tradiciji uzbeške klasične glasbe (šašmakamski repertoar).

11. Galdyr Talqinchasy

Pred četrt stoletja je ljudsko pesem z enakim imenom izvajal mojster Fahridin Sadikov na dutar v ritmu talkin (3/8 ... 3/4). Šavkat Mirzajev je pesem preoblikoval v klasično tradicijo, prestavil jo je v drugačen ritem (6/8) in dodal Mašrabovo liriko.

Včeraj, daleč od tvoje pojedine, je ljudstvo ljubezni jokalo. / Metulji so se zažigali in sveča je jokala. / Ker je pogrešal Jusufa, je Jakob jokal noč in dan, medtem ko je bil Jusuf tujec v Kanaanu.

12. Ey, Gyl

Sodobno skladbo O, roža je Muhamadžan Mirzajev zložil v dveh delih: prvi del je starejša melodija iz 60. let, drugi mlajša iz srede 70. let. Pesem je bila prvotno ples in je vsebovala poezijo Turaba Tule, ansambel Šavkata Mirzajeva pa jo izvaja instrumentalno.

13. Ferghancha Djonon

Pesem je hkrati ljudska ženska pesem v tanovarskem slogu in pesem v slogu jala. Besedilo je spisal ferganski pesnik Mukimi.

In zdaj, kje je lepota, enaka tvoji? / Kdor vidi tvoj cvetni obraz, postane suženj v tvojem vrtu. / Obdržal bom tvojo ljubezen v srcu, dokler bom živ. / Kjerkoli že sem, je moje srce vedno le s teboj ...

TC Lejla Bin Nur