Marc Ribot je letnik 1954. Je v najboljših glasbeniških letih, za kar ne manjka dokazov. O tem pričajo albumi, koncerti, vključno z njegovim zadnjim kitarskim solom in igro z domačimi lokalci na Metelkovi in s skupino Spiritual Unity v Cankarjevem domu. Zanj velja obča oznaka, da je »uveljavljen glasbenik«. Toda kaj to danes pomeni, še posebej če si del scene newyorškega ustvarjalnega downtowna, na jugovzhodnem delu Manhattana? Zajetne honorarje, pogodbe z založbami, ki jemljejo sapo, koncerte, kjer se mu zahoče, večerje v dragih restavracijah, lagodno življenje in mirno čakanje na pokojnino? Ne bi mogli bolj zgrešiti. Od občega moramo h konkretnemu in posebnemu.

Esej o stanju stvari na »sceni«, ki nam je z godbo, držo, estetsko produkcijo in socialno recepcijo v zadnjih tridesetih letih dobesedno spreminjala življenja na najbolj nepričakovanih mestih, četudi le skoz glasbeno uživanje ali estetsko odvračanje od nje, razkriva naše zablode pri njenem romantiziranju, »ideološko inercijo« stanja stvari na sami sceni »Novomeščanov«, tudi nojevsko zakrivanje oči pred nič kaj rožnato resničnostjo. Marc je besedilo napisal iz notranje nuje, ki je intimna in družbeno angažirana, za objavo v spodobno brani newyorški reviji za umetnosti, sicer izvrstnem četrtletniku Bomb Magazine. Ena od njenih odlik so tudi intervjuji ustvarjalcev z ustvarjalci. Zanjo med drugimi občasno pišejo, sprašujejo in so vprašani tudi glasbeniki: Ribot, Jim O'Rourke, Arto Lindsay, Elliott Sharp, Anthony Coleman. Urednica, njegova prijateljica, mu besedila še ni objavila, ker da je predolgo. To je znan uredniški izgovor. Ja, morda bi ga tu in tam lahko skrajšal (verjetno ga tudi bo, če bo le imel čas). Toda potem bi se izgubile podrobnosti pri argumentaciji. Ko bo objavljen (upajmo, da bo), bo verjetno hudo oplazil sceno. Kako takšno besedilo, ki je omejeno na »lokalno«, lahko učinkuje med bralstvom in poslušalstvom v Sloveniji? Ne vemo. Vedeževanja se pač ne gremo. Toda način obravnave, ki izhaja iz glasbenikovega lastnega položaja ter politični sklepi, ki jih iz prakticiranja godbe in socialne, zgodovinske, estetske, politično-ekonomske analize potegne pisec, daleč presegajo tistih nekaj četrtnih »blokov« in klubov newyorškega downtowna, ki nas leta zalaga s sijajno »novo muziko«. Marc namreč pove naravnost, da bo ta muzika zdaj zdaj utišana, razen če ... To je intelektualno pošten tekst, ki ne prizanese nikomur. Manjka takšnih glasbeniških gledišč, ki so bolj artikulirana od večine modnega akademskega in žurnalističnega nakladanja. Piše ga ustvarjalec, ki vstopa v šesto desetletje svojega življenja in ga skrbi. Njegova godba je za nas še vedno tako mlada in zapeljiva.

Ičo Vidmar