Rodney Bingenheimer

Jahač plošč s Sunset Stripa

Radijski didžej Rodney Bingenheimer je majhen človek v velikem glasbenem svetu. Kontradiktorna in enigmatična osebnost med bliščem in bedo, med slavnimi in anonimnimi, brez katerega radijski eter in tudi glasbeni svet ne bi bil takšen, kot je.

Kratico DJ danes umeščamo v svet plesne, klubske in elektronske glasbe, je pa izvor besede povezan z radiom, z »jahači plošč«, ki na radiu vrtijo, predstavljajo, posredujejo in v eter komentirajo glasbo s plošč in kot takšni pomembno prispevajo k širjenju informacij o glasbi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Radijski DJ je vpliven oblikovalec glasbenih okusov poslušalcev, ki jim s predvajanjem plošč ne le popestri delovni ali prosti čas, ampak jih tudi izobražuje, nagovarja k zbiranju in svetuje pri kupovanju plošč ter sooblikuje glasbene skupnosti. Kot členu verige glasbene industrije glasbenik-založba-radio-poslušalec-potrošnik se njegova vloga skozi čas spreminja in danes je, kljub poplavi radijskih postaj, težko najti radijske didžeje z identiteto, z izdelanim voditeljskim profilom. Pod agresivnim pritiskom kolesja glasbene industrije, kapitala in korporacijskih konglomeratov, katerih sestavni del so tudi glasbene založbe, so jih zamenjali vazali založb, marketinga in propagande, ki so s praznim govoričenjem in vedno bolj »ekskluzivnim« izborom glasbe praktično zabrisali mejo med stiki z javnostjo, posredovanjem, oceno in kredibilnostjo.

Ob smrti Johna Peela lani je marsikdo izjavil ali zapisal, da je radio kot (glasbeni) medij izgubil veliko, da je radio ostal brez njegovega naslednika, da po njegovi smrti ne bo več tako kot prej. Z nepreglednega spiska skupin, ki jih je John Peel predvajal med prvimi, so številne postale svetovne zvezde, pomembne za zgodovino in razvoj popularne glasbe. Z njegovo smrtjo so največ izgubile predvsem mlade skupine na začetku poti, ki v svet blišča in bede šovbiznisa stopajo nadebudno, brez menedžerjev, brez zaledja založnikov in piarovcev. John Peel je več kot štirideset let sooblikoval podobo glasbenega radijskega etra in bil avtoriteta. V kritičnih momentih, ko so mu hoteli skrajšati oddajo, jo premestiti v neugoden termin ali celo ukiniti, se je zatekel ne le k sklicevanju na dolgoročni pomen svojega dela za javnost, ki ga je pri tem podpirala, ampak tudi h grožnji z odpovedjo, ki pa je štab BBC-ja nikoli ni sprejel. John Peel je poosebljal BBC Radio 1.

Podobno zgodbo zasledimo tudi pri kalifornijskem radijskem didžeju Rodneyju Bingenheimerju, ki v ameriškem rockovskem svetu pooseblja pojem radijskega didžeja. Je duša kalifornijskega radia KROQ, pomembna »faca« kalifornijske rockovske scene zadnjih trideset let in eden zanimivejših stranskih obrazov rockovske scene sploh.

Župan Sunset Stripa

Konec naslednjega leta bo Rodney Bingenheimer dopolnil šestdeset let. V teh letih je doživel veliko. Od tega, da je bil dvojnik Davyja Jonesa iz skupine The Monkees, do tega, da še vedno z velikim veseljem opravlja svoje poslanstvo radijskega didžeja. V njegovi oddaji Rodney onthe ROQna kalifornijskem radiu KROQ so se zavrtele neštete plošče in pesmi ključnih, slavnih imen in tudi številna anonimna, pozabljena rockovska imena. K slavi je pomagal skupinam Van Halen, Blondie, Bangles, No Doubt ter Billyu Idolu, zato ne preseneča, da ni priljubljen samo med poslušalci, ampak tudi med glasbeniki. Podobno kot Andy Warhol je vedno v družbi zvezdnikov, estradnikov, glasbenikov in rockerjev, do katerih kaže iste emocije. Vendar tega ni znal izkoristiti kot kralj pop arta. Skromen, nesebičen, sramežljiv opazuje svet šovbiznisa z roba. Rodney Bingenheimer je jahač plošč s Sunset Stripa, ki je prišel svojim idolom zelo blizu.

Blišču popularne kulture je blizu od malih nog. Vanj ga je napotila mati, velika oboževalka Hollywooda in vsega, kar se vrti okoli njega. Pokazala mu je, kako lahko kot anonimnež živi v senci zvezd, se med njimi sprehaja, se z njimi rokuje kot prijatelj. Kot najstniški rokenrol groupie, ki se je vrtel okoli skupin Monkees, Beach Boys, Beatles, Byrds, Elvisa Presleya, je živel s Sonnyjem in Cher, ki sta ga preživljala. Prvo stransko vlogo v filmskem svetu slavnih je odigral leta 1966 kot dvojnik pevca Davyja Jonesa v epizodi Princ in berač v nadaljevanki o skupini The Monkees. V zgodnjih 70. letih se je v ero glam rocka zapisal kot lastnik priljubljenega klubaEnglish Disco na hollywoodskem Sunset Stripu, kjer so se shajali, zadrževali ali nastopali David Bowie, Iggy Pop, T-Rex, Suzi Quatro, Led Zeppelin, Sweet. Los Angeles in Kalifornijo je seznanil z rockovskim glamurjem in dobil nadimek Župan Sunset Stripa. Kot opazovalec nočnega življenja je objavljal kolumne za revijo Go in japonsko revijo Rock Show ter postal kolumnist Phonograph Record magazina. Ko je leta 1976 dobil oddajo na radiu KROQ, je ulovil punk in postal njegov radijski glasnik, ki ni mogel skriti navdušenja nad skupinami Ramones, Blondie, Cramps, Sex Pistols, Jam, Clash, X, Black Flag in drugimi. Kot didžej ni spregledal novega vala, nove romantike, hardcora, pop punka in vsega, kar je na polju popularne glasbe sledilo do danes, s čimer si je pridobil še drugi nadimek, Princ popa. Zavrtel je Bangles, Go-Go's, Red Kross, Jesus and the Mary Chain, Sonic Youth, Bad Religion, Nirvano, Suede, Strokes, Hives, skupino Oasis pa je kot mnoge druge predvajal še z njihovimi demo posnetki, še preden so postali Oasis, kot jih poznamo.

Rodney Bingenheimer se ne obremenjuje, kaj vrti in kaj predstavlja. Privlači ga iskrenost in kot tak z velikim navdušenjem enakovredno predstavlja uveljavljene in neuveljavljene, slavne in neznane. Z vrtenjem izbrane glasbe na radiu, s katero je vzgojil nekaj generacij, še danes poriva naprej številne skupine in jim pomaga. Med njegove največje mete zagotovo sodi skupina Van Halen, s katero je seznanil Gena Simmonsa, ki jih je odpeljal v studio in naredil njihove prve demo posnetke, s katerimi so prišli do pogodbe z založbo in do milijonov dolarjev. Tudi kot agent in svetovalec založb se je boril za avtentično in nepokvarjeno pop in rock glasbo. Množica skupin, s katerimi ima še danes opravka, je nepregledna in prav neverjetna.

Realna drama

Leta 1985 je Rodney Bingenheimer zavrtel skladbo Anything, Anything ( I'll Give You) skupine Dramarama, ki se je na vrhu lestvice radia KROQ obdržala dobro leto, in kariera takrat še neznanke je bila leta 1992 nagrajena za najboljšo moderno rock skupino in album v Los Angelesu. Iz Bingenheimerjeve naklonjenosti je zraslo veliko prijateljstvo s članom skupine Chrisom Carterjem, danes uveljavljenim producentom, glasbenim novinarjem in glasbenikom, ki je bil tudi pobudnik ideje za dokumentarec o njem. Kot novinarju, ki je spremljal fenomen Rodneyja Bingenheimerja vrsto let, se mu je sredi 90. let utrnila misel, da bi napisal biografijo o njegovem življenju, vendar ker v njej ni nanizal tračev, spletk in zakulisnih dogajanj na losangeleški rockovski sceni, ampak se je posvetil Rodneyju Bingenheimerju, ni našel založnika. Obisk razstave Rona Wooda, na kateri je srečal tudi Bingenheimerja, je rodil nadaljevanje. Wood je namreč namignil, da ne bi bilo slabo Rodneyjevo biografijo postaviti na platno. Živopisnost zvezdnikov in prijateljev, blišč in sama življenjska zgodba bi zagotovo morala pritegniti pozornost producentov.

Leta 2003 se je na IFP Los Angeles Film Festivalu zgodila premiera filma Mayor of TheSunset Strip, naslovljenem po Rodneyjevem nadimku Župan Sunset Stripa, v režiji Helmerja Georga Hickenlooperja, znanega v filmskem svetu predvsem po dokumentarcu o Coppolovi Apokalipsi zdaj!, Hearts of Darkness: A Filmmaker's Apocalypse, za katerega je leta 1992 dobil Emmy za režijo. Celih šest let so kamere zasledovale Rodneyja Bingenheimerja, na njegovi poti od radia do doma, od doma na zabavo ali koncert ter z njim in njegovimi bližnjimi listale po družinskih in osebnih albumih ter nam prinesle pretresljivo zgodbo. »Gre za univerzalno zgodbo o naši kulturi, o osamljenosti človeka v njej, ki išče ljubezen in čuti pomanjkanje spoštovanja,« razlaga Hiceknlooper v številnih intervjujih in dodaja: »Rodney je hkrati karikatura in zrcalo, v kaj se je spremenila naša kultura z razbitjem družinskih vrednot in s propadom svetinj.«

Prikazovanje navadnih življenjskih situacij ali banketov in zabav z rockovskimi zvezdniki je samo površina filma, njegova notranja sporočilnost je usmerjena v prikazovanje krhkosti sveta popularne kulture, kako malo je med propadom in uspehom, kako obsedena je zahodna in na sploh medijska kultura z zvezdništvom. Film, ki bo v prihodnosti prikazan tudi na naši nacionalni televiziji, je o malem človeku, ki živi v svojem svetu, v svojem dvosobnem stanovanju v Hollywoodu, kjer ima svoj mir in svoj svet - plakate, plošče, revije, single, razglednice in robčke z avtogrami, fotografije, na katerih je v objemih z zvezdniki prijatelji ali se rokuje s slavnimi imeni, npr. z Elvisom Presleyem, Frankom Sinatro. V enainpolurnem filmu se zvrstijo številni obrazi popularne kulture in kar 119 skladb, ki so zaznamovale življenje Rodneyja Bingenheimerja in s katerimi je navdihnil marsikaterega poslušalca. Da gre za vplivnega človeka, zgovorno govorijo številne njemu posvečene skladbe: neznani avtor je pel Let's Find Out About Rodney, Brian Wilson je posvetil skladbo njegovi oddaji Rodney On The ROQ, Chris Carter je o njegovem početju spisal He Picked This Song, Anthony Marinelli ga je predstavil skozi Who Is Rodney Bingenheimer?, medtem ko je Marizane naredil skladbo z njegovim nadimkom Mayor Of The Sunset Strip.

Rodney Birgenheimer ostaja velika enigma rokenrola, ki je vedno zraven, nikoli pa v središču pozornosti. Kot lastnik kluba je bil v jedru glam rockovske orgije v prvi polovici 70. let, kot didžej je bil med ključnimi radijskimi glasniki punka in vsega, kar mu je sledilo, zato ni čudno, da so ga zmotile poteze korporativne glasbene industrije konec 80. in sploh 90. let, ki je izkoristila izvirnost, originalnost in srčnost glasbe za transfuzijo lastne krvi. Razočaranje in srd je izlil v jezni skladbi I Hate the 90's s spremljevalno skupino The TubeTops, katere člana sta bila Eric England iz skupine Hole in Thurston Moore iz skupine Sonic Youth. Vmešavanje korporativnih interesov ni opazoval le s strani, doživel jih je tudi na lastni koži. Sredi 80. let je velika korporacija kupila radijsko postajo KROQ in ob nenehni selitvi postaje z enega na drugi konec Los Angelesa, zaradi nižanja stroškov, je premikala po programski shemi tudi njegov radijski šov, ki je danes getoizirano pristal v nedeljskem nočnem programu, med polnočjo in tretjo uro zjutraj. Kljub zapostavljenosti in izoliranosti Rodney Birgenheimer nadaljuje življenje radijskega didžeja, ki je vedno blizu poslušalca in ostaja zvest svojemu osnovnemu vodilu: »Gledam v prihodnost, iščem nov zvok, novo kitaro, naslednji glas!«

BIGor