Zapatisti v glasbi

Folklora, rock in revolucija

Prepečena zgoščenka s črno-belim fotokopiranim ovitkom, ki sem jo letos kupil na »uradni« stojnici EZLN (zapatistične vojske narodne osvoboditve) pred katedralo na trgu Zocalo v mehiški prestolnici, je bilo moje prvo srečanje z glasbeno produkcijo uporniškega Radia Insurgente. Na plošči z naslovom Para Chiapas – Canciones Rebeldes (Za Chiapas – uporniške pesmi) je zbranih 17 skladb različnih izvajalcev, na ovitku pa je uradni znak Radia Insurgente.

Kot se za gverilo spodobi, na plošči nato ni več podatkov. Navedeni so le naslovi skladb, ne pa tudi njihovi izvajalci, zato so mnogi zame še danes uganka. Recimo avtorji in izvajalci odlične mešanice rocka, folklore, jazza, karibskih in drugih ritmov z naslovom El Submarcos. Tega problema nimam le jaz, ampak tudi podporniki mehiške gverile v sosednji Avstriji, ki vam ploščo lahko prepečejo in pošljejo po njeni redni ceni, denar pa nato posredujejo gverilcem v Chiapas. Eden glavnih problemov, ki ga imajo producenti Radia Insurgente je namreč ravno distribucija. Zato so svojim podporniškim celicam po vsem svetu dovolili tovrstno razširjanje glasbenega materiala. Posebno vprašanje pa je, koliko tudi sama gverila spoštuje avtorske pravice in dovoljenja izvajalcev. Na njihovih ploščah se namreč pojavljajo tudi že objavljena dela nekaterih svetovno znanih glasbenikov (Manu Chao, Mercedes Sosa, Leon Gieco …) za katere je vprašljivo, koliko vedo, da se ta dela pojavljajo v teh izdajah.

Uporniški Radio Insurgente (www.radioinsurgente.org) se z glasbeno produkcijo ukvarja že dobra tri leta, njena ponudba pa je zelo široka: od tamkajšnje tipične ljudske glasbe s hvalnicami Subcomandanta Marcosa in njegove vojske do najsodobnejših zvokov tujih izvajalcev svetovne slave. Radio Insurgente indijanskim ljudskim glasbenikom ponuja priložnost, da se s svojo glasbo predstavljajo na njihovi radijski postaji, mnogim med njimi pa je pomagal tudi pri tem, da so njihova dela ostala zabeležena na ploščah ali kasetah. Tovrstna glasba je seveda angažirana, polna hvalnic uporniške vojske in kritike do mehiške uradne oblasti. Vloga Radia Insurgente je pomembna tudi zato, ker je to v Chiapasu edini neodvisni radio, ki poleg tega oddaja v tamkajšnjih indijanskih jezikih. Zaradi katastrofalne državne šolske politike, ki nima veliko posluha za številne mehiške indijanske skupnosti, je v Chiapasu kar tretjina moških in polovica žensk nepismenih. Večina žensk poleg tega ne zna špansko, programi Radia Insurgente pa potekajo tudi v jezikih tzotzil, tzeltal, chol in tojolabal. Radijska produkcija ni omejena le na poročila, ampak tudi na objavljanje radijskih kratkih zgodb, glasbe ter celo radijskih »žajfastih« nadaljevank. Radio s svojim signalom doseže številne kraje, v katerih ni elektrike, prebivalci pa ga poslušajo s tranzistorji na baterije.

Subcomandante Marcos se že vse od začetka upora zelo dobro zaveda, da potrebuje tako široko mednarodno podporo, kot tudi zavetje lokalnega prebivalstva. Njegova revolucija je pravo sožitje najsodobnejše tehnologije z ljudskimi običaji. Enako se dogaja v zapatistični glasbi. Eden od prelomnih trenutkov je bil srečanje med Manu Chaom in Subcomandantom Marcosom, ki se je zaključil s skupnim prepevanjem in igranjem kitar, novodobni zapatizem pa je izredno pomembno glasbeno zaslombo našel tudi v zvokih rocka, hip hopa, punka, reggaeja in drugih. Predvsem alternativni urbani ritmi in njihovi izvajalci ter zavezniki so v upornikih iz Chiapasa hitro našli sorodne duše z obrobja družbe. Eden prvih mednarodnih projektov je bil tako zgoščenka različnih latinskoameriških izvajalcev z naslovom Chiapas iz leta 1997, ki je nastala po zamisli argentinskega rockerja Javierja Calamara. Na njej se je v zanimivi skladbi La Dignidad Rebelde pojavil sam Subcomandante Marcos, sicer pa so pri projektu med drugimi sodelovali tudi Mercedes Sosa, Cafe Tacuba, Leon Gieco, Divididos in drugi latinskoameriški rockerji. Zanimivo pri tem projektu je predvsem to, da so se nekateri sodelujoči uprli neposredni podpori vojski EZLN, zato se njeno ime na zgoščenki ne pojavlja. Skupni imenovalec je tako postalo zbiranje sredstev za »mehiške Indijance v Chiapasu«.

Tri leta kasneje je odlično samostojno ploščo z enakim naslovom Chiapas posnel kantavtor Oscar Chavez, eden najpomembnejših mehiških protestniških glasbenikov. Zgoščenki je priložena obsežna, tekstovno in slikovno informativna knjižica o dogajanjih v Chiapasu. Med drugim tako izvemo, da kar 72 odstotkov otrok v Chiapasu ne konča osnovne šole. Od 16058 učilnic, ki so jih leta 1989 našteli v vsej državi, pa jih je bilo le 1096 na področjih indijanskih skupnosti. Polovica prebivalstva v Chiapasu nima pitne vode, okoli 90 odstotkov ljudi pa živi na robu življenjskega minimuma ali pod njim. Plošča Oscarja Chaveza zato izraža jasno in neposredno podpora zapatistični vojski. Chavez je avtor glasbe in besedil večine posnetkov na plošči, posnel pa je tudi nekaj ljudskih skladb in jih tudi odpel v jeziku tzotzil. Tudi za spremljavo si je izbral tipične inštrumente na katere igrajo Indijanci iz Chiapasa. Med njimi je na prvem mestu marimba.

Chiapas in dogodki v tej mehiški državi so svoje mesto našli pri mnogih svetovno znanih glasbenikih. Mehiška glasbenica Lila Downs je skladbo o pokolu Indijancev v vasi Acteal uvrstila na svojo ploščo Border, mehiška skupina Quetzal iz ameriškega Los Angelesa pa je posnela zapatistični rockovski hit Todos Somos Ramona. Glas Subcomandanta Marcosa je mogoče slišati na ploščah Manu Chaua in še marsikje drugje. Doslej najbolj celovit pregled zapatističnega glasbe, od folklore do rocka, pa je štiridelna zgoščenka različnih izvajalcev, ki so jo izdali ob deseti obletnici upora, njen naslov pa je 20 – 10 EZLN El fuego y la palabra. Plošča sicer sodi v širši okvire obeležitve obletnice revolucije, saj so s tem naslovom izdali še DVD in knjigo.

Na videz precej čudno sodelovanje rocka in ljudske glasbe pri podpori revolucije je Subcomandante Marcos pojasnil s tem, da bi številna besedila raznih glasbenih skupin mirno lahko postali njegovi politični komunikeji, lahko pa bi bilo tudi obratno. Zapatizem je še posebej priljubljen med mladimi, ki v Marcosu vidijo novega Che Guevaro, približal pa se jim je ravno s tem, da je za komunikacijo s širnim svetom znal izkoristiti nastanek novih medijev. Skupina Rage Against The Machine je recimo zapatizem in s tem boj proti neoliberalizmu vzela za enega temeljev svoje glasbene dejavnosti, saj so video skladbe People Of The Sun opremili s scenami iz zlatih časov mehiškega filma, fotografijami Emiliana Zapata in njegovih sodobnih naslednikov. Veliko medijsko podporo je Marcosu zagotovil tudi katalonski kantavtor Joaquin Sabina, ki mu je posvetil eno od svojih skladb.

S podobnimi prijemi skuša javnost na svojo stran dobiti tudi mehiška nasprotna stran. Ko so leta 2001 zapatisti izvedli svoj spektakularni pohod proti prestolnici, sta največji mehiški komercialni televiziji Televisa in TV Azteca ravno v tem času na osrednjem stadionu Azteca skušali organizirati koncert, na katerem bi nastopili dve največji mehiški rockovski skupini Mana in Jaguares, vendar so tudi glasbeniki teh skupin zavrnili njihovo ponudbo.

Marko Jenšterle

Izbrana diskografija:

Chiapas (PolyGram, Argentina, 1997)

Oscar Chavez – Chiapas (Pentagrama, Mexico, 2000)

Grupo Liberacion (Radio Insurgente, Mexico, 2004)

Los Jovenes Zapatistas del Sur – Corridos del EZLN (Radio Insurgente, Mexico, 2004)

Para Chiapas – Canciones Rebeldes (Radio Insurgente, Mexico, 2004)

EZLN: 20 y 10 El fuego y la palabra (Revista Rebeldia, Mexico, 2004)