James R. Blandford

PJ HARVEY –SIREN RISING

Omnibus Press, 2004, str.182

James R. Blandford je svoje novinarske veščine brusil pri reviji Record Collector, kjer je objavil intervjuje s Tori Amos, skupino Placebo, Marilyn Manson, Cradle Of Filth, Rockbitch, nikjer pa nisem zasledila, da bi se v živo kdaj pogovarjal tudi s Polly Jean Harvey. Ne glede na to se je odločil, da sestavi njeno biografijo.

Pristop je na videz dokaj preprost in v praksi lahko izvedljiv, saj vključuje zgolj odrezke, sestavke in citate iz intervjujev, ki jih je PJ Harvey prispevala za medijski glasbeni svet. Prednjačijo izseki intervjujev iz revij Q, Option, Addicted To Noise, Dazed and Confused, Alternative Press. Pri sestavljanju mozaika, predvsem iz otroštva, si je pomagal z izjavami njenih sošolcev, pa domačinov iz domačega kraja Dorset, večkrat je tudi eksplicitno citiran Paul Cox iz založbe Too Pure, ki je bila odskočna deska Pollyine kariere nasploh.

Avtor se v uvodu zaveda pomanjkljivosti tako sestavljene biografije, knjiga ni avtorizirana, in vendar si je kot pisec vzel pravico, da iz drobcev sestavlja pripoved. Resnici na ljubo predvsem glasbeno, kajti sledi, ki jih je Polly zapustila, so vse bolj ali manj povezane z glasbo, umetnostjo, slikarstvom, oblikovanjem. Nič ali zelo malo pa izvemo o njenem čustovanju, resničnem življenju za odrom. Na tem področju se Polly strogo distancira od vseh oblik izjavljanja in razgaljanja svojega t.i. privatnega, intimnega, strogo osebnega življenja. Kar je po svoje razumljivo, če vsaj malce poznamo njeno pot, glasbeni vzpon, okoliščine in pripetljaje, ki jih je na tej poti doživela. Zato bodo mogoče vsi tisti, ki vedo, kako močno si Polly prizadeva ohraniti svojo zasebnost, razumeli knjigo kot vdor vanjo. Pisec se od tega ogradi, vse kar je želel, pravi, je le majhen poklon njej in njenemu delu. Kajti v resnici lahko le Harvey sama dvigne zaveso in razkrije detajle. Toda dokler tega ne stori, bo ta knjiga le nekakšen testament njenega talenta in poklon.

In potem beremo kronološko sestavljeno pripoved, sistematično razdeljeno po poglavjih, ki so, kako priročno, poimenovani po posameznih albumih PJ Harvey. Rdeča nit, ki povezuje biografijo in močno odslikava umetničino življenje, je nedvomno strast; strast do izražanja in ustvarjanja v tisti obliki, ki najbolj ustreza ekspresivni moči PJ Harvey. Srčika te leži v zgodbi samosvoje umetniške kariere, ki je bila nenehno v boju z depresijami in popolnim nezadovoljstvom z lastnim delom, izgledom in nadpovprečno (samo)kritičnostjo. Nenazadnje so tu njeni skoki v pisanje glasbe za film, gledališče, oblikovanje, kiparjenje, poskusi filmske igre, pisanje poezije, delanja fanzina, in doslej najboljša in najuspešnejša oblika ustvarjanja, to je njena razpoznavna glasbena poetika. Kreativnost je zame nadvse ljubeča zadevščina. Bolj kot vse, mislim, da je tu v igri strast.

Ob prebiranju biografije ne morem mimo določenih dejstev, ki (lahko) vplivajo in oblikujejo glasbeni okus, določajo afiniteto do določenih kulturno-umetniških preferenc. Ena izmed prvih in osnovnih je nedvomno okolje doma in kasneje širše okolice, ki ju kot otrok nezavedno srkaš vase. Ti vplivi se v drugi obliki podzavestno kot flashback vrnejo z novimi nadstavki, vendar tvorijo temelje, na katerih gradiš. Polly je odraščala v družini, kjer se je nenehno poslušalo glasbo, in to kakšno … (Moji starši so bili resnični glasbeni odvisniki. Glasba je bila doma tako pomembna kot hrana, pijača ali dihanje. Srečna sem, da imam take starše. Sta prava rokerja, veliko bolj kot sem to sama. Šele danes dojemam, da lahko še vedno zavrtim kakšno ploščo iz njihove zbirke in znam vsako besedo na pamet. Blues sem poslušala praktično od mojega nultega dne.) Nezavedni zgodnji glasbeni vplivi so tu v obliki Howlin' Wolfa, John Lee Hookerja, Boba Dylana, The Rolling Stones in seveda Captaina Beefhearta. Glasba z albuma Trout Mask Replica jo je kot otroka spravljala v jok, ji vzbujala strah, podobno kot tista z albuma Dark Side Of The Moon Pink Floydov. V najstniških letih je srkala vplive iz okolja, poslušala glasbo, ki so jo vrteli in poslušali vrstniki, od U2 do Police, od Duran Duran, Spandau Ballet, Tears For Fears do Soft Cell, ki jih z razliko od ostalih posluša še danes. Njihova Tainted Love ostaja namreč njen glasbeni favorit vseh časov. Konec najstništva pomeni obenem ponoven povratek k začetnim glasbenim koreninam, saj na površje priplavajo pravi bluesmani in njena ljubezen do umetniškega dela Captaina Beefhearta. Glasba ji je pomenila odrešitev, pribežališče, kjer je lahko v popolnosti izrazila svojo čustveno in fizično plat, ki ju je zaman iskala v drugih izraznih umetniških oblikah. V najstniških letih se je pridno učila instrumentov, od saksofona do kitare, in glasbo je od vedno želela delati v celoti, vključno z besedilom. Lahko si mlad in poseduješ to neskončno moč, da verjameš v to, kar delaš. Lahko delaš izredno močne stvari. Vse želje je realizirala v domala avantgardno usmerjenim bendu pri rosnih osemnajstih (Automatic Dlamini). Čeprav se je bendu priključila (v njem sta igrala tudi Rob Ellis in John Parish, izjemna glasbenika, ki sta jo tudi kasneje spremljala na glasbeni poti), je v njem kmalu prevzela vajeti in prav po njeni zaslugi so kmalu pritegnili pozornost male neodvisne londonske založbe Too Pure. Vse ostalo je praktično zgodovina. Single Dress je bil izdan oktobra 1991 pri Too Pure. Sledile so poteze, ki jih je Polly vedno znala spretno vleči. Do obisti je lahko iz sebe iztisnila najboljše, kar premore, iskreno in požrtvovalno je delala na glasu, pazljivo in brezkompromisno je izbirala glasbenike, skrbno načrtovala turneje, hitro pritegnila pozornost glasbene industrije (pogodba in prestop k založbi Island je prišel bliskovito hitro …) in skladno s tem požela vse pozitivne in negativne strani te zgodbe (številni živčni zlomi, depresije). Denar ji je omogočal vsemu navkljub relativno umetniško svobodo, nakup hiše ob morju, kjer je še vedno v stiku z naravo ostajala tista prava west country girl, kot jo nekjeimenuje Nick Cave. Tu je v miru pretehtala nekaj temeljnih odločitev v zvezi z nadaljnjim ustvarjanjem, ki je bilo tokrat »omejeno« s pogodbo pri veliki založbi. Prav spričo iskrene in samozavestne drže in neizpodbitnega osebnega angažmaja je uspela še tako rigidne klavzule v pogodbi speljati na svoj mlin. Rezultat je med drugim tudi album Rid Of Me (april 1993), ki ga poleg odlične glasbe, dvoumnih, stvarnih besedil odlikuje tudi drzen in vsebini primeren ovitek. Polly se strogo ograjuje od vseh razlagalnih vsebin in refleksij, ki so polnili kritiške stoplce v zvezi z vsebinami na novem albumu. Nikoli se ni javno deklarirala za feministko, vse kar počenja, ustvarja, poje in misli, je plod neukročenega, svobodnega pesniškega uma, ki ga kritiki mogoče jemljejo preveč resno.

Poglavja v knjigi razgaljajo različne pristope ustvarjanja glasbene poti Polly Harvey. Tako je naslednji album ustvarila v spalnici hiše na podeželju, kjer se je ponovno umaknila pred nebulozami glasbenega tiska in pritiskom glasbene industrije. To Bring You My Love odslikava atmosfero tistega vzdušja in trenutno relativno mirno obdobja njenega življenja. V glasbi še vedno eksperimentira s temnimi strani življenja, najboljša je tista, ki jo vedno znova vzemirja, še vedno jo dojema strastno telesno. Glasba je zame zelo seksualna zadeva, čutim jo dobesedno fizično. Vpliva na tvoje telo in ne zgolj na ušesa ali glavo, prevzame te v celoti, vznemiri noge… In prav tu je tista dodatna dimenzija vznemirjenja, ki jo od glasbe potrebujem … Morphine so ena izmed najbolj sexy skupin, samo z bobni, saksofonom in bas kitaro vzbudijo ta občutek.

Preplet osebnega in čustvenega življenja se močno odraža v njeni glasbi. Kljub odmaknjenosti in rezerviranosti od nasilnega medijskega prostora ni ostala neopažena romanca z Nickom Cavom, veliko sreče in polne radosti je čutiti tudi na ameriškem albumu Stories From The Cities, Stories From The Sea in nova ljubezensko glasbena ljubezen s pevcem, igralcem in piscem Vincentom Gallom. Ameriški tisk je v rokovski herojinji videl naslednico Patti Smith, kar je Harveyeva kljub spoštovanju do predhodnice, gladko zavrnila. Vzporednice so potekale na osnovi, recimo temu, podobnega odraščanja, relativno zgodnje pokončne umetniške drže, pripadnosti rokovskemu izrazu in predvsem izrazito strastnemu in skorajda telesnemu izražanju glasbenih občutkov. Obe je zanašalo tudi v druge oblike umetniškega izražanja, obe je napajal blues, obe sta se, kljub svobodnim eskapadam, bolj ali manj držali »starih« glasbenih sodelavcev, izredno pozornost in pomen sta vložili v oblikovanje svojih glasbenih izdelkov, vsak detajl na ovitku ima svoj pomen, podoben odklonilen odnos sta v javnosti pokazali do feminizma in raje kot politično agitacijo zagovarjali svoboden, edinstven in enkraten umetniški izraz ne glede na spol, obe sta v imenu romantike in ljubezni ustvarjali najlepše pesmi rokovske zakladnice.

Knjiga Siren Rising je nedvomno priročen pregled za vse tiste, ki PJ Harvey ne spremljajo od začetkov. Njen praktičen in priročen pomen je nedvomno, da imamo na enem mestu zbrane vse razpoložljive tiskane medijske vire (vključno z malimi površnostmi), pa celotno diskografijo in bootlegrafijo za ljubitelje. Po prebranem je najboljše, kar sledi, da si ponovno želiš slišati njeno glasbo. In uživaš v neubesedljivem …

Varja Velikonja