Gayle Dean Wardlow in Edward Komara (ur.)

CHASIN' THAT DEVIL MUSIC: SEARCHING FOR THE BLUES

San Francisco: Miller Freeman Books, 1998

Kar zadeva promoviranje glasbe Roberta Johnsona v medijih, smo bili priča tudi ustvarjanju mitov. Mitologija bluesa in rocka je poglavje zase, ki bi ga kazalo raziskati in o njem napisati knjigo. Zgodba o začetkih Johnsonovega igranja na kitaro, ki jo je Son House povedal folkloristu Juliusu Lesterju, pomeni začetek mita o Robertu Johnsonu: Son House in Willie Brown sta uspešno nastopala na plesih in zabavah v mestu Hazelhurst. Robert Johnson je nekoč, medtem ko sta House in Brown počivala, vzel v roke kitaro ter skušal igrati in peti. To mu ni šlo prav dobro od rok, saj so ga poslušalci izžvižgali. Son House se spominja, kako mu je rekel, naj ne vznemirja ljudi in naj raje igra na orglice, kar je ljudem všeč. Johnson je po tem polomu leta 1931 izginil z glasbenega prizorišča za eno leto, in v tem obdobju se je zgodil skoraj čudežen preobrat! Po približno enem letu se je spet prikazal na plesu, kjer sta igrala House in Brown. S seboj je imel kitaro in ju samozavestno prosil, če sme zaigrati občinstvu. Izkušena glasbenika sta se mu posmehovala, vendar samo do prvih taktov. Slišala sta glasbenika, ki se je iz okornega začetnika razvil v pravega kitarskega čarodeja. »Ko je nehal igrati, smo samo stali in pozabili zapreti usta,« je pozneje priznal Son House. Okrog tega nenavadnega dogodka so se napletli številni miti in o tem, med drugim, govori knjiga avtorja Gayla Deana Wardlowa in urednika Edwarda Komare.

Znana je zgodba, ki jo je pripovedoval Tommy Johnson. Folkloristu Davidu Evansu jo je povedal brat Tommyja Johnsona LeDell: »Če se hočeš naučiti igrati vse, kar hočeš, vzemi kitaro in se malo pred polnočjo odpravi na samotno križišče. Ko boš igral, se bo pojavil črn možak, vzel ti bo kitaro iz rok, jo uglasil, ti zaigral pesem in ti jo potem vrnil. Človek se tako nauči igrati vse, kar hoče.« Ta zgodbica je spremljala tudi kariero Roberta Johnsona in tako postala bistvo legende, v katero je glasbenikovo življenje zavito še danes. Edward Komara piše, da današnji mit o tem, kako je Robert Johnson prodal dušo hudiču, nima niti enega oprijemljivega vira in da so si ga izmislili pisci o bluesu ter da tako ni del folklore. Wardlow je ugotovil, da Johnson niti v skladbi Cross Road Blues niti v nobeni od drugih 28 posnetih skladb ni pel o tem, da bi na razpotju prodal dušo hudiču. Tudi zgodnji zapisi o Johnsonu, od omembe v časopisu Melody Maker julija leta 1937 do različnih ocen (LP) plošče založbe Columbia King of the Delta iz leta 1962, ne govorijo o takšni kupčiji. Komara v bistvu nazorno pokaže, kako so pisci o popularni kulturi razvili mitično podobo pevca bluesa, ki na križišču proda dušo hudiču v zameno za znanje igranja. Hudič sploh velikokrat nastopa v različnih podobnih folklornih kontekstih. Komara nadaljuje genezo mita ob pisanju Peta Weldinga v članku Hellhound on his Trail iz leta 1966. Son House je Weldingu povedal podobno zgodbo kot Lesterju; Komara pa se je pogovarjal tudi z Dickom Watermanom, eno ključnih osebnosti preporoda bluesa v šestdesetih letih. Waterman je veliko potoval s Housom in ga večkrat povprašal po legendi o Johnsonu in hudiču, vendar ni dobil pravega odgovora. House ga je vedno preprosto odslovil ali zamahnil z roko.

Genealogija mita pride leta 1971 do Davida Evansa in njegove knjige z naslovom Tommy Johnson. Evans v njej Roberta Johnsona ne omenja, saj Tommy in Robert nista bila v sorodu, podaja pa že omenjeno zgodbo Ledella Johnsona. Naslednjo stopničko v izgradnji mita vidita Komara in Wardlow v pisanju Greila Marcusa v knjigi Mystery Train iz leta 1975. Marcus je namreč slepo sledil Weldingu in zapisal, da je Johnson moral res prodati dušo hudiču, če je hotel tako igrati. Romantičnemu pogledu se ni mogel ogniti niti Robert Palmer: »Robert Johnson, sam v podobnih okoliščinah, si je mogoče zamišljal, da je slišal nagovor Papa Legba, črnega Moža.« Knjigi Marcusa in Palmerja sta tako vplivali na druga pisanja o Johnsonu.

Elementi, kot so življenje Roberta Johnsona, pogodba s hudičem, izboljšana kitarska tehnika in razpotje, so nato doživeli zlitje v Guralnickovem pisanju. Guralnick navaja v knjigi Searching for Robert Johnson pripovedovanje Ledella Johnsona in ga sklene s komentarjem: »Son House je bil prepričan, da je Robert Johnson naredil isto (prodal dušo hudiču, op. J. W.),« pri tem pa ne navaja vira, a vsakemu načitanemu poslušalcu bluesa je jasno, da gre za Weldingov zapis Housovih besed iz Marcusove knjige. Komara pravi, da Guralnick ni neposredno zapisal, da je Robert Johnson res šel na razpotje, da bi s hudičem sklenil dogovor, da bi postal boljši kitarist, vendar je navajanje pripovedovanja Ledella Johnsona in sklicevanja na Sona Housa številne bralce preprosto napeljalo k temu, da so obe izjavi sestavili v celoto. Mit o razpotju je današnjo obliko dosegel s filmom Crossroads, v katerem se mešajo osnutki mita in zaživijo na velikem platnu. Vpliv na gledalce je bil tako velik, da turisti danes prihajajo v Mississippi in iščejo mitično razpotje, misleč, da je legenda iz filma resnična.

Knjiga Chasin' That Devil Music odgovarja tudi na tako nebulozna vprašanja, kot so: kdo je bil boter deltskega bluesa; kje je znamenito križišče, o katerem poje Robert Johnson; zakaj je Charley Patton jedel toliko svinjine, ko je igral na zabavah? Wardlow je sicer znan tudi po odlični biografiji Charleyja Pattona, o kateri smo že pisali, velike zasluge pa ima tudi za to, da se je ohranila večina posnetkov predvojnega bluesa. Sam je namreč hodil po afroameriških četrtih v Mississippiju in po domovih iskal in kupoval »preživele« plošče. Gre za poljudno delo, ki ohranja lepo mero znanstvenega aparata in bi zato moralo zanimati vse resne ljubitelje bluesa.

Jane Weber