Clyde Woods

DEVELOPMENT ARRESTED. THE BLUES AND PLANTATION POWER IN THE MISSISSIPPI DELTA.

Verso, London 2000

Francoski etnomuzikolog Gilbert Rouget je podal težko ovrgljivo, zgovorno eliptično opredelitev glasbe: »Glasba je vedno več kot glasba.«Če zadnja pojavitev besede glasba v stavkubolj opisuje njene akustične razsežnosti, se prva nanaša na njene semantične. V tem »več«, ki je realen v učinkih, jo velja grabiti. Zatorej ob njeni posebni pojavnosti in širših realnih učinkih zapišimo: blues je vedno več kot blues.

Pričnimo, kjer smo enkrat že začeli: blues, kultura bluesa, je eno najbolj vneto obdelovanih polj sodobne ameriške kulturne zgodovine. Odvisno od načina obravnav, je blues kulturna forma, glasbeni slog, metafora za družbena razmerja. Pristopi so bili različni, motivi in vzgibi še bolj. Obdelovali so ga sociologi, folkloristi, priučeni bluesovski šolniki, antropologi, etnomuzikologi, glasbeni novinarji, feministke (vzemimo, velika črnska upornica, teoretičarka in politična aktivistka Angela Davis v sijajni knjigi o črnskih pevkah Blues Legacies and Black Feminism), črnski kulturni nacionalisti (osnova za vsako resnejšo širšo obravnavo bluesa in črnskih kultur v ZDA ostaja delo Amirija Barake alias LeRoija Jonesa Blues People, 1963). Vsi bi se strinjali, da so blues izvorno igrali in peli predvsem črnski pevci, manj pevke, na globokem jugu ZDA. Potem bi vsak povlekel v svojo smer.

Knjiga Development Arrested: The Blues and Plantation Power in the Mississippi Delta je delo Clyda Woodsa, profesorja na oddelku za afroameriške študije na marylandski univerzi. Gre za zgodovinsko študijo dvestoletnega konflikta med ameriškimi črnci in belimi plantažniki v Delti Misisipija, rodovitni aluvialni ravnici južno od Memphisa, kamor so po pregonu domačinov, Indijancev, konec 18. stoletja začeli množično priseljevati suženjsko črnsko delovno silo, da je pridelovala novo dobičkonosno kulturo (kulturo v njenem izvornem, latinskem, pomenu pred nemško romantiko) - bombaž.

Toda Delta pomeni tudi širšo administrativno regijo Juga ZDA ob reki Mississippi, ki obsega 7 držav (Illinois, Missouri, Arkansas, Kentucky, Tennessee, Mississippi, Louisiana), še posebej v razvojnem načrtu, ki ga je ob svoji ustanovitvi priobčila Komisija za razvoj Spodnje Delte Misisipija (LMDDC) oktobra 1989 in ki jo je vodil tedanji guverner Arkansasa Bill Clinton. Če danes preletimo objavljeno poročilo komisije ob koncu Clintonovega predsedniškega mandata in nadaljnje posege v Delto, potem je jasno, da so Woodsovi pesimistični toni in aktivistični pozivi ob koncu knjige upravičeni. Tudi ta izredno razvpiti gospodarski, politični in socialni načrt za oživitev Delte je obnovil in stabiliziral dominantno plantažniško vodstvo regije in hkrati utišal stoletno črnsko vizijo človeškega razvoja. Razvojna strategija, ki naj bi bila utemeljena na družbeni pravičnosti in vzdržni ekonomski politiki, je vnovič padla ob nezadržni širitvi družbene neenakosti. LMDDC je bila del mednarodnega odgovora na restrukturiranje globalne ekonomije – dominantni bloki v novi situaciji nič manj kot prej skušajo obnoviti in reproducirati dobičkonosnost regije in obnoviti moč/oblast.

Razvojni plan LMDDC je bil dvanajsti v nizu transformacij plantažniškega režima v Delti od konca državljanske vojne in obdobja »rekonstrukcije«.

Woods nazorno argumentirano pokaže, da je vsaka nova generacija dominantnega regionalnega bloka ponesla »plantažniško zastavo etnične, razredne in regionalne nadvlade v vsako areno ameriškega življenja – od akademskega miljeja do popularne kulture, do notranje in zunanje politike«.

Delo torej razgrinja zgodovino politične in ekonomske dominacije plantažnikov (»plantažniškega bloka«) in odpor črnskega delovnega razreda proti plantažniškemu sistemu pred abolicijo in po njej vse do Clintonovega predsednikovanja. Woodsova iztočnica je Karl Marx, ki je v analizi kapitalizma ZDA sredi 19. stoletja v plantažniškemu režimu globokega Juga uvidel »kmetijsko obliko kapitalizma, ki je uspešno cepila barbastvo prekomernega dela na strahote suženjstva«.

Kje je tu blues? Blues kot glasbena tradicija, ljudski diskurz je interpretiran in vmeščen kot odziv, socialna kritika, epistemologija afroameričanov oz. ameriških črncev v času ekonomskega in političnega prestrukturiranja Delte v 20. stoletju.

Raven obravnave je torej drugačna od večine, ki govorijo o zgodovinskem ljudskem ali, bolje, popularnogodbenem slogu, ki ga vsakdanja glasbena publicistika »nevtralno« vstavlja v različne genealogije, medsebojna oplajanja, vire in izvire godb minulega veka. A obenem je ta raven tudi daleč bolj dognana (ker je socialnozgodovinska in historičnomaterialistična) od sicer sijajnih ožjih foklorističnih in etnomuzikoloških (tako v obravnavah Alana Lomaxa kot v tistih Davida Evansa), antropoloških (Charles Keil, Urban Blues, 1966) in socioloških (William Barlow, Looking up at Down, 1989). To še ne pomeni, da jih avtor ne upošteva in povzema. Preveč dragocene so, da jih ne bi. Toda v osnovi je zanj blues več kot glasbena forma, žanr, tudi več kot ekspresivna oblika.

Bluesovska epistemologija je oblika »družbene razlage in akcije«, ki:

1) vključuje stalno vzpostavljanje kolektivne senzibilnosti ob nenehnih napadih plantažniškega bloka na črnsko skupnost. Prvo vprašanje, na katerega je naletel črnski glasbeni, literarni, verski in politični nastopač/preiskovalec, je torej, kako lahko posameznik avtentično izraža misli občinstva, ko pa so avtentične misli in dejanja rutinsko in nasilno obsojeni in celo prepovedani;

2) v družbenih razmerjih plantažniškega Juga vidi enega od temeljev črnske (afroameriške) kulture. Plantaža je bila kraj tako konflikta kakor kulturne formacije. Še danes številni potomci šestih milijonov črnskih migrantov, ki so zapustili Jug med letoma 1910 in 1970 (kar trije milijoni med 1950 in 1970), »ocenjujejo« svoj družbeni napredek in raven spiritualnosti glede na fizično in psihično razdaljo od down home. Za mnoge (urbane) diasporične skupnosti na Severovzhodu, Srednjem Zahodu, Jugozahodu in Zahodu ZDA so bila (Reaganova) osemdeseta leta konec napredka, propad obdobja »druge rekonstrukcije« in povratek starejših oblik zatiranja, pred katerimi so bežali z Juga pred mnogimi leti. Marsikateri del črnskih skupnosti je blues že zdavnaj »pustil za seboj«, ga zavrgel kot recidiv preteklosti.

Valovi migracij črnskih delovnih razredov na industrializirani Sever so od konca 19. stoletja zadobili biblični značaj eksodusa v obljubljeno deželo. Sovpadali so z nizom institucionalnih, političnih, ekonomskih posegov in reform belskega anglosaškega »plantažniškega bloka« za krepitev njegovega položaja na Jugu v spregi ali občasnih konfliktih s korporativnim liberalnim Severom po porazu v državljanski vojni in obdobju prve »rekonstrukcije« od 1865 do 1875. Plantažniški blok si je v pohodih od »krize do krize« (lahko jim rečemo tudi niz 12 transformacij) sčasoma prisvojil monopol nad naravnimi viri, financami, oblastjo, zgodovinsko razlago in družbeno akcijo, zaradi katere je ameriški Jug z območjem spodnje Delte Misisipija še danes torišče razredno-rasistične družbe. Sklep Woodsove analize je, da določa »celoto«, ZDA. Prežema jo, »prenešeno« in prenesen.

Na tem mestu je ilustrativen biografski oris avtorjeve akademske poti in predvsem njegov položaj črnca srednjega razreda, ki je odraščal v mestnem okolju Baltimora v državi Maryland. Bil je potomec generacije, ki se je iz Karoline preselila na severovzhod ZDA in Jug »pustila za seboj«. V televizijskem intervjuju ob izidu knjige se je spominjal, da so do bluesa in sploh do Juga gojili »čuden odnos«. Predvsem so v njegovem družbenem okolju Jug zaničevali, zanj so mislili, da je »primitiven« in da »smo mi na Severu že postali del Amerike«. Takšnega mnenja ni omajal niti množičen Poor People’s March na Washington leta 1968, ki ga je vodil Martin Luther King. Za številne naj bi bil le trošenje časa. Toda preobrat je pomenil politični atentat na Kinga. Avtorjev Baltimore je dva tedna gorel, tudi hiše v neposredni bližini njegovega doma, v mestu so izbruhnili rasni izgredi, Nacionalna garda je »vzdrževala mir« z vojaško operacijo, črnske četrti so bile ograjene z žičnato ogrado. Dogodek je močno zaznamoval mladega Woodsa, tudi načel njegova naivna naziranja o Jugu. Vračanje v zgodovino, na »dom svojih prednikov«, vsrkavanje njihove kulture, vednosti, kulture bluesa je bilo še oddaljeno. Toda bližina in analogija Severa in Juga se je mlademu fantu zdela realna. Navsezadnje jo je doživljal, tudi ko so ga obdajale z bluesom podložene in oplemenitene kulturne oblike, glasbene, govorne, gestikalne, politično uporniške. Še prej je naredil aktualen formacijski ovinek. Woods je namreč diplomiral na fakulteti za arhitekturo in urbano planiranje, magistriral iz socialnih in ekonomskih razvojnih tem v mestih. Pri tem je izhajal iz lastne delovne izkušnje kot svetovalec za ekonomski razvoj, kot delavec v nevladnih, neprofitnih organizacijah in kot specialist za politično ekonomijo in vlogo tehnologij v urbanem planiranju. Na problem Delte je nazaj začel gledati kot specialist za razvoj. Razvoj v ožjem, ideološkem pomenu je vedno in predvsem ekonomski razvoj. Woods je temo poglabljal s širšo socialno in kulturno analizo, ki ga je »pehala« v preučevanje družbenozgodovinskih vzročnosti. Tako Woods v zadnjem času zgodovinsko analizira položaj črnske skupnosti v obeh Karolinah, preiskuje izvore gibanj za svobodo v Marylandu v letih od 1650 do 1850, analizira skupnosti v tranziciji v Los Angelesu. Development Arrested je razširjeni doktorat iz leta 1994, v katerem na blues začne gledati širše kot na »polje vednosti«. Bluesovska epistemologija je zanj potencial za resnično demokratično »bluesovsko rekonstrukcijo« ameriškega Juga. Blues v Woodsovih razmišljanjih torej še zdaleč ni le eden v nizu glasbenih slogov in podslogov. Zato lahko proti koncu knjige preroško zapiše: »Prenos estetskih in etičnih gibanj črnskega delovnega razreda v reorganizacijo regionalnega življenja Delte je po definiciji preobrazba, ki bo rekonstruirala Združene države in svet.« Drugače povedano, »interakcija med bluesovsko zvočno krajino, besedilom, performansom in panteonom (bluesovcev) je izraz posebne teorije socialne organizacije: dejavne participatorne demokracije«.

Da ne bi ostali pri splošnem, si raje oglejmo dva izluščena primera »bluesa, ki je vedno več kot blues«, kakor ju podaja Woods. Oba sta zunajglasbena, torej ne opisujeta premen bluesa in njegovih »organskih intelektualcev«, bluesovskih pevcev in pevk, pri pohodu in preobrazbah iz regionalne kulture v kulturo velemest in celo sveta.

Številni poznavalci vedo za množinsko rabo bluesa v besedilih blues pevcev , npr. »the blues are« … (Blues so …). Še več, pevci blues v isti pesmi uporabljajo v množini in v ednini (slednja sicer običajno izraža individualno občutenje bluesa). Ne pomnimo, da bi se kateri od bolj znanih bluesoslovcev tega zares dotaknil. Ali pa nam je ušlo, kar bolj pomeni, da smo podlegli evrocentrični filološki razlagi. Večina je kopala po izvoru besede blues, celo izkopala, da so na Škotskem v 16. stoletju z blues v pesmih in vsakdanjem govoru označevali otožna čustva. Skušnjava, da bi govorcem pripisali jezikovno nekonsistentnost ali pa posebnost črnskega kreoliziranega dialekta, je velika. Toda Woods opozarja na »rojstvo bluesa« (kot kulturne forme), ki je hkrati »smrt bluesov« (v množini). Črnski vojaški regimenti Severa so se med državljansko vojno v 19. stoletju imenovali »black and blues« (črni in modri). Črni možje v modrih uniformah (»bluesmen«) so na Jugu povzročili paniko in nasilje. Aktivno so branili črnske skupnosti in so bili na čelu osvobodilnih gibanj. Tudi v letih »rekonstrukcije« so bili ti bivši soldatje ogrodje unionističnih lig in milic v Misisipiju. Zaton »black and blues« je označil eno v nizu restrukturiranj črnske socialne razlage in glasbe. Nova oblika reprezentacije je odražala poglede poražene skupnosti, ki je za hip okusila svobodo. V tem je novorojeni blues postal sredstvo za izražanje skupnih »cenzuriranih idej in spominov«.

Obrobna pripomba: čut za pravičnost in solidarnost z izkoriščanimi sveta (če ne kar »prekletimi«, po Frantzu Fanonu), kakršnega je generaciji socialističnih pionirjev in mladincev dala (danes zloglasna) neuvrščena Jugoslavija in ki je danes povsem izginil, je imel za posledico tudi drobno »žanrsko« deviacijo v fonoteki Radia Študent. Ravno bluesje bil deležen dvojne obravnave, tako žanrske razvrstitve plošč pod rubriko Blues kot uvrščanja plošč pod rubriko Revolucionarna glasba - skupaj s pesmimi pariške komune in, spet značilno za konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let, s čilensko folk skupino Inti Illimani, v prisilnem eksilu glasnico poraza in smrti socialistične vlade Salvadorja Allendeja, ki ga je ob podpori CIE z vojaškim pučem ubil general Pinochet, a tudi glasnico upanja na spremembe. Lahko rečemo, da občutek fonotekarjev Radia Študent ni varal.

Drugi primer je življenjska »bluesovska« zgodba Fannie Lou Hamer, nekdanje sharecropper (spolovinarke, zakupnice obdelovalne zemlje), politične aktivistke, ki je bila trn v peti tako belskemu političnemu razredu kot črnskim elitam. V Delti takšnih legend ni malo, toda njena še posebej pooseblja dejavna zgodovinska naprezanja pri reformiranju črnskega poljedeljskega Juga. Do leta 1962 je več kot dvajset let s svojim možem delala na plantažah. Takrat je pri 42 letih začela sodelovati pri kampanji za ozaveščanje črnske volilne baze in za registracijo črnskih volicev v okviru Južne krščanske konference voditeljev in Študentskega nenasilnega koordinacijskega komiteja. Preprek je bilo ogromno, od neformalnih pritiskov, nasilja Ku Klux Klana, policijskega šikaniranja. Na začetku so uspeli pridobiti le šest odstotkov črnskih volivcev v okrožju. Zaradi registracije je sama izgubila delo, zasegli so ji imetje, večkrat je bila aretirana in zaprta. Pod okriljem zveznih organizacij za svetovanje volilcem je s somišljeniki ustanovila Misisipijsko demokratsko stranko svobode (MFDP), v okrožju kandidirala in porazila demokratskega kandidata. Po uboju Kennedyja (novembra 1963), naraslih napetostih, vse večjemu vplivu organizacije COFO (Council of Federated Organisations), ki ji je pripadala Hamerjeva, in končno umoru treh študentskih aktivistov (dveh belih in enega črnega) v boju za državljanske pravice v Neshobi (Miss. avgusta 1964) je delegacija MFDP šla na nacionalno konvencijo demokratske stranke in javno izzvala kot »bele lilije« belsko delegacijo države Misisipi, kar je zmotilo predsednika ZDA Johnsona, ki je z levim krilom stranke svojo predsedniško kampanjo gradil na pridobitvah boja za državljanske pravice. Ravno moteča prisotnost delegacije, ki so jo sestavljali spolovinarji (večinoma črnski, a tudi revni belski), je pripeljala do skrivnega kompromisa. V imenu velike stranke je bodoči podpresednik ZDA Walter Mondale z izbranimi povabljenci MFDP in črnskimi voditelji (med njimi je bil Martin Luther King, pazljivo pa so izključili Hamerjevo in še nekaj svobodno mislečih brezkompromisnih borcev) na skrivaj dosegel dogovor, da so sprejeli le dve delegatski mesti, saj »naj bi bil ob večji zastopanosti večinske črnske populacije v državi Misisipi ogrožen dober volilni rezultat stranke«. Sramoten skrivni pakt je zaznamoval novo obdobje konfliktov med »bluesovskim blokom« ter staro in novo črnsko elito. Katastrofalni kompromis je za trideset let zamrznil zgodovinsko črnsko reformistično agendo, povsem izoliral njene nosilce in še enkrat več v zgodovini prisilil črnske skupnosti, da so se znašle in branile same. Lou Hamerjevo so načrtno in orkestrirano napadali v medijih, ker je argumentirano nastopala proti kompromisu, militantni politiki ZDA v Vietnamu in proti »spravljivosti« Martina Lutherja Kinga. Hamerjeva je v Delti, ki je bila vnovič pozabljena, nadaljevala s svojim aktivizmom in leta 1970 ustanovila Freedom Farm Cooperative, ki je pomagala razseljenim kmetovalcem do dela, tudi tako, da je pridobivala vse več kmetovalske zemlje za proizvodnjo bombaža, z njo zgradila 200 cenejših bivalnih prostorov za družine, središče za skrb za otroke in malo manufakturo oblačil. Vpliv Hamerjeve in sotrudnikov na črnsko, delavsko in žensko gibanje na Jugu je bil velik, toda vseeno so ob njeni smrti leta 1977 zapisali, da je s tem »začetek konca obdobja agresivnega militantnega nenasilja« na ameriškem Jugu. »Nemogoče je ubežati vsiljenim razmerjem plantažniškega bloka, ideologiji in praksam, če bi zanikali vizijo bluesa,« zaključuje Woods.

Na naslovnici knjige je reproducirana slika, ki upodablja črnske »matere Juga«, ki nosijo idealni dom-prostor. Predstavlja rojstvo afroameriške kulture na ameriškem Jugu. Tam, kjer sta se soočila bombažni in bluesovski imperij, kjer je razvoj »usmerjeno« zastal.

V zadnjih deset in več letih ni bilo boljše socialnozgodovinske obravnave bluesa, kot je Development Arrested. Woodsov zgodovinski uvid, kjer najdeta mesto skupaj Muddy Waters in politični boj, posameznik in institucionalizirana rasna prisila, svobodomiselnost in ekonomska moč, nas sili h tehtnejšemu razmisleku, kako »omejeno« radi vidimo glasbeno in glasbo. Po tem »več« so glasbe – godbe.

Ičo Vidmar