ERIC BIBB

A Ship Called Love

Telarc/Intek, 2005

Aktualna plošča Erica Bibba pomeni vrhunec v pevčevi karieri in zahteva umestitev v čas in prostor, da bi jo lažje razumeli. Ericov oče Leon Bibb je bil šolan pevec; pel je v glasbenih teatrih in bil znan v šestdesetih letih na newyorški folk sceni; Ericov stric pa je svetovno znani jazzovski pianist in skladatelj John Lewis, član Modern Jazz Quarteta. Med družinske prijatelje Bibbovih se štejejo tudi Pete Seeger, Odetta in igralec, pevec in aktivist Paul Robeson, Ericov boter. Nadobudni Eric je tako spoznal steel kitaro že pri sedmih letih, rastoč v takšnem okolju pa je imel tudi razgovor z Bobom Dylanom, ki je enajstletnemu fantu svetoval, naj se drži enostavnosti. Vrtel si je plošče Odette, Joan Baez, The New Lost City Ramblers, Josha Whitea, in vsi ti vplivi so navzoči tudi na novem albumu A Ship Called Love.

Ko se je preselil na Švedsko, je tam našel ustvarjalno ozračje, ki ga je vrnilo v obdobje Greenwich Villagea in razcveta folka. V Stockholmu se je v celoti posvetil predvojnemu bluesu ter nadaljeval s pisanjem in nastopanjem. Igral je z lokalnimi glasbeniki ter z glasbeniki s celega sveta, ki so se znašli v tem okolju. To so bile glasbe sveta, še preden je to postal tržni koncept, nekaj tega svetovljanskega razpoloženja pa je čutiti tudi na pričujoči plošči. Ne gre namreč za bluesovski izdelek v klasičnem pomenu besede. Leta 1980 se je Eric Bibb vrnil v New York, da bi nadaljeval kariero kot folk pevec, vendar je ugotovil, da tovarištva, ki je bilo menda tako značilno za folk obdobje šestdesetih let, ni več. Tedaj je v bistvu našel svoj glasbeni izraz, ki ga na pričujočem albumu le še dopolnjuje in v niansah dela popolnega.

Na plošči je slišati banjo, vrsto različnih kitar, indijska tolkala in piščali, nepogrešljive hammondke in celo programirana glasbila, opazni so vplivi Rya Cooderja, Taja Mahala in LeadBellyjevih posnetkov z Golden Gate Quartetom - torej vse tisto, kar smo lahko živo preverili na letošnjem festivalu bluesa v Postojni. Prejšnji album z naslovom Family Affair, na katerem sodeluje Ericov oče Leon, ima poseben pomen za mlajšega Bibba. Zdi se, da dueti in solo skladbe obeh Bibbov pomenijo za Erica zaključen ciklus, posvečen njegovim glasbenim koreninam, aktualen album A Ship Called Love pa pomeni korak v smeri osebnega glasbenega razvoja, saj prinaša izključno avtorske skladbe. Tega pri Bibbu namreč doslej v takšni meri nismo bili vajeni.

Album A Ship Called Love je sicer posvečen pokojnemu Curtisu Mayfieldu in na najlepši možni način ohranja tudi njegovega duha. Bibb se namreč, podobno kot je to počel Mayfield, v več skladbah spogleduje z gospelom in nabožno tematiko. Včasih sicer ni neposreden, a že naslovi, kot so A Shipp Called Love, Right Where We Are, When I Hear The Waves in Praise 'N' Thanksgiving jasno aludirajo na biblično tematiko. Virtuozi mi gredo praviloma na živce, saj jim velikokrat manjka duha - spomnim se na primer Erica Claptona in njegovega preigravanja skladb Roberta Johnsona na nedavno izdanem albumu, ki me je pustil ravnodušnega - Bibb pa je izjema, ki ima le eno napako: zgrešil je desetletje. Pred kakšnim polstoletjem bi namreč lahko pariral Joshu Whiteu in podobnim. Njegova pretanjena prstna tehnika sicer spričo bogatega instrumentarija tokrat ne pride tako do izraza, je pa zato na vsej plošči v ospredju Bibbov prijetni, z gospelom prežeti glas.

Jane Weber