JUNE CARTER

Keep On The Sunny Side – Her Life In Music

Sony/Menart, 2005

Dve leti po smrti je svojo zbirko na dveh ploščah dobila tudi June Carter, ki jo poznamo kot avtorico, inštrumentalistko, igralko, hčerko Maybelle Carter in soprogo Johnnyja Casha. Njena glasbena kariera je bila zavestno manj opazna – June je sicer začela nastopati že v štiridesetih kot del obnovljene družine Carter s svojo materjo in sestrama, potem pa je šla v New York študirat igro, bila stalnica v radijskih oddajah Louisiana Hayride in Grand Ole Opry in konec štiridesetih posnela prvo uspešnico s komedijantoma Homerjem in Jethrom, in sicer priredbo standarda Baby It's Cold Outside. Šele sredi sedemdesetih je izdala svoj prvi zaresni samostojni album, Appalachian Pride (založba Bear Family ga je skupaj s Cashevim albumom za otroke ponatisnila leta 1999), ki mu je leta 1999 sledil z grammyjem nagrajeni Press On in tik po smrti še Wildwood Flower.

Medtem ko je starejša sestra Helen bila solidna, mlajša sestra Anita pa izjemna pevka, je June, se zdi, svoj glas podedovala po materi Maybelle, ki je tehnične pevske pomanjkljivosti nadomeščala z doživeto interpretacijo in velikim inštrumentalističnim talentom. Znameniti kitarski »Carter scratch« so obvladale vse štiri, kot tudi vrsto drugih inštrumentov, med njimi autoharp, ki je tudi sicer eno bolj zanimivih glasbil (http://www.autoharp.org/). Mama Maybelle je bila ena pionirk sodobnega countryja, ikona folkovskega gibanja v šestdesetih in izjemno cenjena v teh krogih, Anita je s svojim kristalnim glasom dodajala nove in nove spoznavne sloje izvedbam Johnnyja Casha, Hanka Snowa in drugim, tudi komercialno manj opaznim svojim (lani je Bear Family izdala zbirko vseh njenih posnetkov na sedmih ploščah), June pa je bila med tremi sestrami najboljša komedijantka, imela je tudi največji smisel za »šovmejkerstvo«. Medtem ko so mama in obe sestri na odru bile vedno videti malce napete, je June ponavadi kar sijala.

Po sodelovanju s Homerjem in Jethrom in nekaj malih ploščah, bolj ali manj neuspešnih, se je June umaknila v varno zavetrje družinske firme. Posvetila se je tudi pisanju in sama ali v sodelovanjih spisala več pomembnih pesmi, med drugimi (Love's) Ring Of Fire in Promised To John ((z Merlom Kilgorom; obe govorita o začetkih ljubezni do Casha in obe je izvirno posnela sestra Anita). Leta 1962 je kot del družine Carter tudi uradno postala del Cashevega šova in leta 1968 še gospa Casheva. Takrat so se tudi pojavili prvi na ploščah zabeleženi komercialno uspešni dueti s Cashem in le korak je še manjkal do oživitve solistične kariere, ki je bila sicer podrejena Cashevim in drugim družinskim potrebam, a je vseeno pustila precej globoko sled v zgodovini popularne glasbe.

V zbirki Her Life In Music je pravzaprav vse, kar potrebujete. Od zgodnjih posnetkov, duetov s Cashem in zadnjih solističnih dosežkov. Zbirka je vredna nakupa že zaradi pretresljive Song To John, škoda pa, da za ponazoritev odbite plati njenega humorja niso uvrstili pesmi Tiffany Anastasia Lowe, ki jo najdete na plošči Press On (1999) in govori o njeni vnukinji, igralki in pevki, hčerki Carlene Carter in Nicka Lowa (med drugim je napisal Without Love, ki jo je Cash posnel l. 1980 na albumu Rockabilly Blues) in o Quentinu Tarantinu (predvsem o njem); ta pesem je po duhu izjemno blizu Waylonovi The Singing Star's Queen, ki jo je leta 1966 s psevdonimom Jackson King spisal za Casha. Tarantino je bil pozneje družinski prijatelj Cashevih in prav zato je pesem še tolikanj bolj zabavna; na koncu slišimo, kako so vsi prisotni med snemanjem umirali od smeha.

Her Life In Music je pravzaprav neizogiben nakup za vse resne ljubitelje in poznavalce americane, je pa tudi »kar tako« zelo prijetna in tudi cenovno ugodna.

Matej Krajnc