ČOMPE

Čompe

Sanje, 2005

Pa smo le dočakali. Ploščo Čomp namreč. Deset let je bila med publiko, ki ljubi dobro poezijo in dinamično, inovativno glasbo. Do sedaj smo to glasbeno konglomeracijo lahko spremljali le na koncertih in leta 2000 v nekakšno predjed dobili Zajčev in Škofov izdelek Ogenj v ustih (založba Beletrina). Uh, ta njuna plošča je seveda fenomenalna in sploh razred zase, toda tam je šlo resnično predvsem za Zajčevo poezijo, mi pa smo si želeli tudi čompovske razigrane glasbe, ki vleče noge na ples! No in založba Sanje nam je končno ponudila ta dolgo pričakovani umetniški izdelek v nakup.

Fina plošča. Celo res prav dobra plošča, ki jo vsekakor priporočam, da jo kupite v dar sebi ali komu svijih bližnjih. Le nekega občutka se ne morem znebiti. Udeležil sem se kar nekaj njihovih koncertov, in če me spomin ne vara, so Čompe zveneli že bolje. Temu se seveda niti ne gre čuditi. Pesmi je potrebno zabeležiti na nosilec zvoka ravno ob pravem času: ko so že uigrane, hkrati pa izvajalce še popolnoma prežemajo, tako da jih potem lahko interpretirajo s polnim žarom (kar predstavljajte si, da bi Stonesi posneli svoj Satisfaction šele leta 1976 ali celo 1996!!!). In to je problem današnjih producentov slovenskih založb: ne hodijo po koncertih, da bi umetnika v trenutku, ko je sposoben publiki postaviti kocine pokonci, zagrabili za ovratnik in »čomf« – v studio. Tako pa se mora umetnik ukvarjati še s samopromocijo, iskati fičnike tu in tam, vleči poznanstva iz tega in onega rokava, medtem pa minevajo leta in material ni več tako popolnoma pisan na kožo našemu umetniku. Vsak se pač spreminja, pa tudi pesmi se ne da z istim žarom interpretirati v nedogled. In potem umetnik v borbi proti monotonosti začne material rahlo spreminjati in prilagajati, toda redko v dobri smeri. Bojim se, da se je nekaj takega zgodilo Čompam. Najočitnejši primer na plošči v tem smislu se mi zdi komad Dva vrana. Je pač prearanžiran.

Kot rečeno gre pri Čompah za sila zanimivo zmes resne, celo nekoliko »zamorjene« poezije in hitre, dinamične in celo veseljaške glasbe. Rezultat je nekakšna relativizacija življenja oziroma življenskih tegob. Le-ta jim daje tisti presežek, tisto plemenito plesen. In zato je moj največji očitek plošči uvrstitev pesmi Francoz in Človeška ribica na njen repertoar. Pesmi pač nimata potrebne moči, saj njuna teksta nikakor niti približno ne dosegata odličnosti ostalih. In tako izpadeta kot nekoliko neumestna šala, ki morda celo zažge na koncertu, na plošči pa nikakor ne. Še posebno Francoz s svojim mestom med fantastičnima Potepuhom in Repo zmoti poslušalčevo lebdenje v nekem drugem svetu in ga s svojo banalnostjo precej grobo butne ob tla.

No kakorkoli že, celostno vzeto gre še vedno za super ploščo. Upam le, da nam na naslednjo ne bo potrebno čakati spet deset let.

Viktor Škedelj