EUGENE CHADBOURNE WITH NOAHJOHN

Country Protest Anew

Killdeer Rec., 2004

Izbornikitarski improvizator Chadbourne je po dovolj odmevnih podvigih s konca 70. let, ki so bila razpršena med številna sodelovanja in nekaj opaznih lastnih stališč prav v začetku 80. let doživelsvoj prvi vrhunecv glasbeni karieri. Ta se mu je »odprl«, ko je ugotovil, da je transžanrsko poigravanje »in«, ter se pri tem podal dejansko in hkrati imaginarno na v tistem času še posebej spolzek teren – na področje ameriškega countryja.

Iz obdobja med letoma 1980 in 1985 so za njegovo poznejše delo in zdaj, s pogledom nazaj, za aktualno stanje njegovega ustvarjalnega duha referenčni trije albumi: Country Music of Southeastern Australia, dvojni LSDCandW s podnaslovom The History of Chadbournes in America in med njiju umeščeni Country Protest iz literarno zgovornega leta 1984. Njihove vsebine tokrat ne moremo povzemati, pa čeprav bi bilo to še kako v interesu krepitve historičnega spomina. Danes nam znanih, pa tudi manj znanih glasbenikov, ki so s Chadbournom sodelovali pri njihovem nastanku, pa je nepregledna vrsta. Zgolj zaradi boljše predstave o tedanjem dogajanju omenimo Davida Mossa, Jona Rosea, Davida Litcha, Rika Rueja, skupini The Red Clay Ramblers in Shockabilly ter Johna Zorna, že preminulega čelista Toma Coro, pa Kramerja, trobentača Toshinorija Kondo – torej vsaj nekatere iz množice, katerih imena nam še danes veliko povedo. Vsi trije omenjeni albumi so seveda takrat izšli kot vinilke in samo za Country Protest se je sam Chadbourne pozneje odločil, da ga leta 2001 založi na CD-ju. S historičnim pogledom nazaj pa je prav ta album postal referenčen, saj je v letih 2003/2004 dobil svojega 20 let mlajšega naslednika Country Protest Anew.

Posnetke za Country Protest Anew je Chadbourne naredil jeseni leta 2003 v studiu v mestu Madison v ameriški državi Wisconsin; kot se sam pohvali, so bili posneti in obdelani v petih dneh. Pri snemanju je sodelovala lokalna skupina Noahjohn, ki jo v resnici sestavljajo njegovi tamkajšnji glasbeni prijatelji, s katerimi je posamezno sodeloval že prej ob različnih priložnostih, predvsem seveda po klubih in na koncertih. Njihov vodja in glavni pisec skladb je kitarist, harmonikar in pevec Carl Gustav Johns, sestavljajo pa jo še en kitarist, bobnar, basistka in violistka. Album vsebuje 12 pesmi v več kot 70-minutni dolžini. Poleg štirih lastnih skladb je Chadbourne nanj uvrstil tiste, ki ga – kot pravi sam - spominjajo na njegovo domače okolje v Severni Karolini. Ne glede na poreklo in starost so te po tematiki tokrat bolj protest in manj country, oziroma parodija nanj. Med njimi najdemo tudi skladbo Donovana, angleškega dvojnika Boba Dylana. Sicer pa gre za skladbe manj znanih avtorjev ali pa za takšne, ki povezujejo Chadbournove osebne življenjske izkušnje z njegovim bivalnim okoljem v Severni Karolini, o čemer precej obširno razpreda v svojem besedilu, ki je priloženo k temu albumu.

Pobudnik tega, da Chadbourne posname drugi tak album, kot je bil Country Protest iz leta 1984, je bil v resnici že omenjeni vodja skupine Noahjohn Carl Johns, ki je na to idejo prišel ob razgovorih o aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v ZDA v letih 2001 do 2003, ki jih je imel občasno s Chadbournom. Ta se spominja, da je na enak način nastal že prvi album; takrat ga je k njegovemu snemanju iz podobnih razlogov nagovoril lastnik založbe Fundamental, pri kateri je Chadbourne izdajal plošče skupaj s skupino Shockabilly; pa tudi omenjeni album in še kakšen drug njegov je izšel pri njej. Country Protest Anew je morda produkcijsko bolj enoten, kompakten v pristopu in zvoku, dramaturško pregledneje izpeljan kot njegov historični predhodnik, zato morda za koga tudi lažje poslušljiv; a morda zato za kakšnega purista vsebuje tudi manj šokantnosti, ostrosti, privlačne kaotičnosti. A ob tem ne gre pozabiti: prvi je bil zagotovo prelom tako v osebni glasbeni karieri mojstra, kot tudi na takratni glasbeni sceni, medtem ko je ta vseeno le nadaljevanje nečesa, kar je od takrat predstavljalo eno izmed Chadbournovih vzporedno potekajočih izraznih praks. Prednost tega albuma pa je prav v njegovi osredotočenosti na izhodiščno idejo in neposredno prepoznavno historično referenco, v jasnosti sporočila in odlični izvedbi. Prednost? Kdo bi vedel.

Zoran Pistotnik