BRANE FRLIC

Poljanski blues

Sanje, 2005

Pred leti sva s prijateljem zaradi zanimanja za ekologijo med najinim potepanjem po Poljanski dolini obiskala tudi posestvo Braneta Frlica. Mož je namreč podedovano kmetijo preuredil po permakulturnih principih. Zaradi svojega odprtega duha, pozitivnega in prav nekako vizionarskega načina mišljenja naju je navdušil. Nisva pa pričakovala, da v sebi skriva še takšno umetniško veličino. V senci ob jahalnici za islandske konje smo odprli pivo in gostitelj nama je zapel. Genialno! Malokatera glasba oziroma interpret me je tako nemudoma prevzel. Od takrat so se mi stalno vsake toliko časa v glavi oglašali njegovi stihi V petih menutah / sem se zalubu / pa sm že misnu / de ja bom dubu ... in mi budili gromozansko željo, da bi ga še kdaj slišal izvajati njegove bluese. No, pa je prej umrl. Zelo mi je bilo žal tega vaškega posebneža, človeka tako zelo pozitivnega duha, človeka tako mnogih talentov. In priznam, najbolj mi je bilo žal za njegovo glasbo, za katero smo bili prikrajšani.

Pa se je začelo nekaj šušljati o tem, da naj bi Založba Sanje posthumno izdala posnetke nekaterih njegovih pesmi. Nestrpno sem pričakoval, če se bo in kdaj se bo to res zgodilo. Vmes so menda minila leta in sem že kar nekako obupal, potem pa se je le uresničilo. Plošča je sedaj v prodaji in svetujem, da jo kupite. Brez nadaljnjega. Prav gotovo gre za ploščo leta, kar pa se tiče bluesa in podobnih glasbenih žanrov, pa mislim, da ima sploh zelo malo konkurence. Pa ne le na Slovenskem in ne le zdaj! Naš bluzer ni nikakršen izreden pevec in na svojih orglicah sploh ne virtuoz, toda iskrenost in globina občutij, ki nam jih plošča pričara, sta malodane brez primere. Zato je močno zaslužen tudi pesnik Janez Ramoveš, ki je napisal večino tekstov. Gre za vrhunsko poezijo z nekoliko nadrealistično metaforiko, napisano v dialektu. V preprosti »nespolirani« bluesovski izvedbi nas približa dojemanju življenja v prav določenem okolju in neizbežnosti vpetosti vanj. Le poslušajte pesmi Od zvizd, Kva j u men, Piism, ke ja j piiv adn, kej pol hmal umaru in predvsem nesporni vrh plošče Kroniko. Le-ta je pravi etnografski zaklad in po mojem mnenju najbolj bluesovski bluz na Slovenskem, kar sem jih do sedaj slišal. Naj vas le nikar ne moti občasno »fušanje« (če si ga lahko privošči na svojih ploščah sam veliki Miles Davis …) in slabša kvaliteta posnetkov, ki niso studijski, temveč napaberkovani iz različnih virov (koliko Leadbellyjevih posnetkov še mnogo bolj hrešči ...). Vse to so le malenkosti, ki morda delajo ploščo še bolj prijazno. Skratka, sam sem zelo navdušen. In to navdušenje bi rad delil z vami.

Viktor Škedelj