ABDULLAH IBRAHIM

A Celebration

Enja, 2004

Abdullah Ibrahim, legendarni južnoafriški pianist, multiinstrumentalist pa tudi skladatelj, aranžer, vodja številnih malih in velikih ansamblov, pedagog in politični aktivist, pred desetletji poznan tudi kot Dollar Brand, je v lanskem letu praznoval kar nekaj okroglih obletnic: najprej 70-letnico rojstva, potem 50-letnico nastanka svojega prvega uradnega, javnosti dostopnega posnetka - čeprav se je njegova glasbena kariera pričela že kakšnih pet let prej - in ne nazadnje 35-letnico prvega snemanja za založbo Enja. Z njo je ostal, sicer ob vmesnih sodelovanjih z drugimi založbami in ob ustanovitvi lastne založbe Ekapa, povezan vse do danes. Zato ne preseneča, da je prav ta založba lani izdala tudi album, ki je posvečen vsem tem obletnicam. A Celebration, kot je naslov albuma, je subtilen pregled predvsem osrednjega, najbolj plodnega in z njegovo prisotnostjo v Evropi in ZDA povezanega dela njegove dosedanje glasbene kariere. To je zagotovo tudi priložnost, da po njegovi daljši medijski odsotnosti v teh krajih o Abdullahu Ibrahimu rečemo kakšno besedo več.

Rojen davnega leta 1934 v Cape Townu v Južnoafriški republiki je seveda danes eden najbolj markantnih še živečih jazzovskih glasbenikov. Obnavljanje njegove dosedanje glasbene kariere v besedi bi bil seveda mali roman. Glasbeno pa njen osrednji del zelo nazorno predstavi prav ta album. A Celebration prinaša prepričljivo nabran pregled njegovega glasbenega dela iz obdobja med letoma 1973 in 1997, začenši z najstarejšo skladbo iz te zbirke - z duetom Abdullaha Ibrahima in basista Johnnyja Dyanija Ntsikana's Bell z albuma Good News From Africa iz leta 1973, nadaljuje se s skladbo Ishmael iz leta 1976; tej sledijo The Perfumed Forest Wet with Rain, Imam in Saud, vse iz leta 1979. Earth Bird, duet Abdullahove bambusne flavte in znanega bobnarja Billyja Higginsa, ki igra v tem primeru glasbilo gambray, uvaja nadaljevanje, v izboru pa ji sledi legendarna African Markertplace, obe iz leta 1988 in z albuma Mindif. Na albumu je mogoče slišati še Ibrahimov klavirski solo v skladbi Ancient Cape iz leta 1991, kar je seveda glede na njegov obsežni opus solističnih klavirskih recitalov dragocena informacija za vsakogar, ki šele zdaj odkriva to plat njegovega ustvarjalnega početja, če že ne njegovega minulega dela nasploh. Po drugi strani ima enak pomen uvrstitev dveh skladb njegovega večjega ameriškega ansambla v to zbirko, čeprav nista izšli na albumih založbe ENJA. To sta The Mountain in ena od številnih izvedb njegove legendarne skladbe Manneberg Revisited, obe iz leta 1985. Priredbo tradicionalne Siya Hamba Namhlanje pa je leta 1983 posnel s skupino The African Group. Vse skupaj se sestavi v nabor nekaterih njegovih najbolj značilnih skladb iz obdobja med letoma 1973 in 1991. Povezavo z njegovim aktualnim delom pa predstavlja dodatek, ki je po svojih posebnostih že tudi svojevrsten presežek omenjene ponudbe in nekakšen izstop iz nje. To je najprej priredba skladbe Mindif, ki je sicer del njegovega železnega repertoarja, a je v tem primeru vzeta z albuma African Suite iz leta 1997, ko jo je posnel s svojim takratnim triom ob spremljavi godalnega orkestra danskega radia. Album pa se izteče v vodah DJ-evskih predelav, remiksov ipd., čemur se ni mogel izogniti tudi glasbeni opus tega jazzovskega velikana. Kar je seveda prav ter samo priča o njegovem glasbenem pomenu in statusu. Tako po sukcesivnem pristopu k vsem 35 letom druženja Abdullaha Ibrahima z Enjo, dokumentiranem na tej praznični plošči, kot po omenjenem dodatku je to izjemno reprezentativen album; takšen, kot si ga lahko le želimo, kadar nastane potreba po kompetentnem vpogledu v še ne tako daljno, še vedno zelo živo, a že malo pozabljeno zgodovino aktualnih glasbenih dogajanj. Predvsem pa je to album za vsakogar, ki iz bioloških ali kakšnih drugih razlogov do sedaj ni spremljal bogate glasbene kariere tega velikana sodobnega jazza.

Zoran Pistotnik