THE INSTANT COMPOSERS POOL ORCHESTRA

Aan and Uit

Instant Composers Pool / ToonDist, 2004

Da ICP Orchestra kot združba pretežno nizozemskih glasbenikov producira, izvaja in izdaja glasbo že skoraj štiri desetletja, verjetno omogoča precej ohlapen koncept orkestra, ki to ni, vsaj ne vedno v polnem številu. Kljub dolgi dobi obstoja tega »orkestra«, ga morda ne gre poslušati kot tiste institucije, ki se pod takšnim ali drugačnim dežnikom države ali pod floskulo od zgoraj vzdrževane zabavno resne kulture ponekod ravno tako dolgo ohranja v formi big bendov. Od institucionalnega delovanja se orkester, ki ga bom tu raje imenoval združba, verjetno razlikuje najprej v zavesti, ki jo je v nekem intervjuju opisal pianist in skladatelj Misha Mengelberg kot politično. Nastanek združbe priča o duhu časa in stanju, ko neka kulturna politika sliši improvizacijo zgolj kot nekaj zmuzljivega, ter zato morda zavrženega ali v delitvi kulturne sfere manjvrednega.

Drugačno razumevanje tega ob-glasbenega naboja lahko ponudi izraz iz samega imena naše združbe – instantna kompozicija, ki so ga povzeli ter tako rekoč v politični manifest povzdignili njihovi sonarodnjaki ter glasbeni kolegi The Ex. Gre za muziciranje, ki v sebi nosi ravno toliko napetosti ter prisotnosti in posluha igralcev, čeravno je trenutno, se torej dogaja tukaj in zdaj. To pa pomeni tudi: dogaja se tako, »kot življenje samo«, trenutnost pa ne pusti igralcev ujeti v diktat genialnega skladatelja ali abstraktnejše, zaceljene strukture kompozicije. Nenazadnje izraz opisuje prakso jazzovskih muzik, a se od nje obenem distancira – tako od konkretnih bojev in kontekstov afroameriških godb, kot od nekega idioma, ki je v že omenjenih orkestrskih institucijah besedi »džez« dodal nek vzvišen, rigiden in institucionaliziran prizvok. ICP Orchestra se tako ne brani jemati ne iz zvokov »evropskih« baje resnih godb, naj bo to barok ali John Cage, tišina ali hepening, ne iz različnih obdobij jazzovske zgodovine ter amsterdamskih pouličnih muzik.

Od leta 1967, ko je okoli Hana Benninka, Mishe Mengelberga in Willema Breukerja nastala združba instantnih skladateljev, so se pod njenim dežnikom »v bazenu« znašli praktično vsi glasbeniki, tako ali drugače živeči na stari celini, ki v improvizirani muziki še danes kaj pomenijo. Poleg angleških drobnosluharjev z Derekom Baileyjem so potemtakem ICP združevali vse tisto, kar morda z eno okončino rije po zapuščinah evropskega komponiranja, a od vsega začetka vdihava svež zrak iz zgodovine jazzovskih gibanj, da bi jih posvojilo in zajelo v svojstven zvok. V zadnjih nekaj letih se v druščini zbira skupina glasbenikov, ki kot tentet tudi na lani izdani Aan and Uit sočasno vodi še različne manjše zasedbe; tu so zvočno osrednji del, pihalska sekcija Ab Baars, Tobias Delius, Michael Moore na saksofonih in klarinetih ter Thomas Heberer in Wolter Wierbos na trobenti in trombonu. Poleg njih še strunarji: mlajša članica na violini in violi Mary Oliver, čelist in komponist Tristan Honsinger ter basist Ernst Glerum, oba pogosta sodelavca preostalih dveh, že omenjenih šaljivcev Hana Benninka in Mishe Mengelberga.

Slednji je tudi avtor večine kompozicij, ki se je baje zelo zgodaj pečal tudi z nekakšnimi »game pieces«, na kar nas znova lahko napelje posluh večdelne skladbe Picnic iz pričujoče plošče. Če na njej ICP pretežno ne zapuščajo jazzovskega zvoka (od danes delujočih bi jim lahko ob bok postavili Brötzmanovo čikaško bando, od predvčerajšnjim pa vsekakor orkestre Duka Ellingtona), pa ga hkrati že zapuščajo ravno v kompoziciji. Ta dovoljuje različnim glasovom in njih kombinacijam razviti svoj prostor, ki pa ga lahko prekine že naslednji segment Mengelbergove zgodbe; v omenjeni kompoziciji se na primer jazzovska igra preplete v posrečeno kombinacijo lokov in prstov strunarjev ali pa bolj nedoločena skupinska igra kar naenkrat pusti presenečenega trombonista le v družbi Mengelbergovih po monkovsko nalomljenih klavirskih akordov. Zaradi te dvosmernosti kompozicije večinoma enega človeka v naši združbi ne zmanjšajo deleža celotnega kolektiva, ki ga slišimo na nocojšnji plošči. Ob vse skupaj naj postavimo še raznolikost skladb, predvsem kadar se teh lotijo še drugi člani združbe - na primer kalipso v komadu Ever Never Tristana Honsingerja – ter nekakšno nadstrukturo, zaradi katere celoten posnetek Aan and Uit postane lahkotna suita, ki vstavlja humor nizozemskih glasbenikov med vrstice njihove igre.

Aleš Rojc