Letnik: 2005 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik
KONONO No.1
Congotronics
Crammed Disc, 2004
Legendarna belgijska založba Crammed Discs si je konec minulega leta izmislila, da bo pod skupnim nazivom Congotronics izdajala novo serijo albumov, katerih vsebina bo odražala aktualno dogajanje na glasbenih prizoriščih v predmestjih Kinshase. Takoj so napovedali tri albume: prvi Congotronics 1 naj bi bil Konono No.1, Congotronics 2 naj bi izšel z naslovom Buzz'n'Rumble from the Urb'n'Jungle in vseboval zbirko posnetkov različnih neuveljavljenih izvajalcev iz Kinshase, Congotronics 3 pa ob napovedi ni imel še niti definirane vsebine. Nekje čisto na koncu lanskega leta, v širši javnosti pa uradno šele v februarju, se je pojavil prvi napovedani album, ki je vseboval posnetke skupine Konono No.1, njegov naslov pa je bil samo Congotronics. A na njegovem ovitku je še vedno mogoče prebrati tudi napoved omenjene serije s prej omenjenimi vsebinami. No, po mojem vedenju se do zdaj glede tega še ni zgodilo nič oprijemljivega, le da se je v površnem razumevanju napovedi pojavila zmešnjava glede tega, kaj je bend in kaj je naslov albuma. Mogoče se ni zgodilo nič tudi za to, ker je Konono No.1 s tem albumom ofenzivno zavzela lestvice, koncertne odre in prodajalne plošč. Od januarja do maja letos je suvereno kraljevala med 20 najbolj cenjenimi albumi po izboru evropskih kritikov na World Music Charts Europe, od aprila letos, po izidu albuma v Angliji, pa še ni sestopila z najvišjih mest lestvice, ki jo trgovina založbe Stern's Music v Londonu oblikuje na podlagi mesečnega zanimanja kupcev za afriške albume. Medtem je tudi obilno koncertirala.
O čem oziroma o kom pravzaprav govorimo? Ko pobrskamo za odgovorom na to vprašanje, takoj naletimo na presenečenje. Skupina Konono No.1 je dejansko stara že 25 let. V svojem domačem okolju jo je ustanovil Mawangu Mingiedi, eden najbolj cenjenih še živečih mojstrov igranja na likembe, tradicionalno glasbilo v izvedbi, kakršno poznajo v tem delu Afrike in ki ga v drugih predelih tega kontinenta poznamo pod drugimi imeni, npr. sanza, m'bira, ipd.; po angleškem poimenovanju pa vse te nazive slovenimo v »palčni klavir«. Že od vsega začetka je bil to nekakšen mali orkester, ki je uporabljal samo različice likembeja in različna tolkala. Seveda pa so se v vseh teh letih njegovi člani, zbrani okrog Mingiedija, menjavali. S časom, novimi izraznimi sredstvi in okoljem se je spreminjal tudi izvorni akustični zvok skupine. Mingiedi in izvorna postava Konono No.1 namreč prihajata iz predela, ki leži na angolski strani meje med omenjeno državo in DR Kongom. Zato je njihova glasba marsikaj dolgovala tradicijam iz tega okolja, še posebej ritualni glasbi kulture Bazombo. Ne glede na to, da so se pozneje preselili v kongovsko prestolnico Kinshaso, so to izvorno glasbeno osnovo ohranili, nadgradili pa so jo s sodobnimi pripomočki. Tako danes, ko poslušamo Konono No.1, poslušamo, grobo rečeno ansambel elektrificiranih likembejev. Dejansko pa gre za bolj sofisticiran pristop.
Mingiedi je namreč zbral okoli sebe mlajšo ekipo, ki je že predtem na ulicah kinsaških predmestij posrkala v svojo zavest sodobne zvoke in marsikaj od sodobne tehnologije. Bolje, njihovih ostankov, ki so jih nabirali ob cestah in po smetiščih, in so bili »mladičem« zato sploh dostopni. Iz teh ostankov, predvsem starih avtomobilskih delov in delov električnih strojev, magnetov, žic, ipd., so ročno izdelali mikrofone in ostalo električno opremo, nanje priklopili tri različno uglašene likembeje, jih obdali s štirimi ali petimi tolkalci, ki uporabljajo tako tradicionalna glasbila kot tudi za ustvarjanje ritma in zvoka priročne predmete iz okolice (ponve, druge posode, kovinske dele avtomobilov ipd.), jim dodali petje in na koncertih še plesalce, vse skupaj pa nadgradili s »sound systemom«, katerega bistveni del je prastari megafon, ki naj bi izviral še iz kolonialnega časa. Tako nekako zvenijo tudi na posnetkih na svojem prvem nam dostopnem albumu Congotronics. Ta je, razen enega samega posnetka in nekaj dodatne studijske obdelave, nastal v Kinshasi. Vsebuje sedem dokaj svežih posnetkov. In v njih je slišati glede na dosedanje poznavanje kongovske popularne godbe res ekscentričen, a po izvedbeni plati izvrsten ansambel, ki je v svoj prepoznavni zvok uspel združiti ekstatiko tradicije s prijemi najbolj aktualnih suburbanih glasbenih praks. Po odmerkih afriškega rapa, ki smo jih bili nekaj že deležni, so Konono No.1 zagotovo predstavniki še enega nadvse sodobnega ustvarjalnega izziva. In predvsem: album Congotronics ob vsebini silno ustreznem naslovu prepriča predvsem z njo; z gosto tekočim zvočnim tokom, prepletenim s številnimi domislicami, ki v svoji silovitosti ne popusti od začetka do konca. Zato ni čudno, da je ta zvočna informacija takoj in tako obilno pritegnila pozornost na vseh ravneh njene percepcije ter da se navdušenje nad Konono No.1 nadaljuje tudi to poletje.
Zoran Pistotnik