MARIZA

Transparente

EMI, Dallas, 2005

MADREDEUS

Faluas Do Tejo

EMI, Dallas, 2005

Mariza nas je, čeprav je posnela le dva albuma, že prepričala, da je vsak njen projekt premišljen, dodelan, konceptualno zaokrožen. Tudi album Transparente, ki prinaša sodelovanje s priznanim brazilskim producentom in glasbenikom Jaquesom Morelenbaumom (redni sodelavec Caetana Velosa), sodi v albume »z ozadjem«. Če je prejšnja plošča Fado curvo (izkrivljeni, vijugasti fado) dala slutiti, da Mariza ne namerava premočrtno nadaljevati bogato in z dediščino velike Amalie Rodrigues obtežene zgodovine fada, je Transparente korak dlje v njenem oddaljevanju od tradicije.

Album je posnet v Riu De Janeiru, Morelenbaum pa je poskrbel tudi za aranžmaje, v katere je vpletel za fado neobičajne inštrumentacije. Slednje je predvsem slišno v sladkootožnih godalih, ki so resda velikokrat v ozadju, a vseeno je (pre)močno čutiti njihovo prisotnost, ki se vsakič ne izide v dobro celotnega vtisa. Te pesmi namreč delujejo, kot bi bile bolj vaje v slogu kot pa zares premišljeno oblikovane, saj se jim Marizin glas preveč prilagaja. Dosti boljše delo je Morelenbaum opravil, ko je v minimalistično inštrumentalno spremljavo vpeljal spet za fado netipično harmoniko, ki s svojimi melanholičnimi pasažami Marizi ponuja pravšnjo platno za njeno poglobljeno, občuteno in na trenutke pretresljivo interpretacijo. Žal je takšnih trenutkov na celem albumu občutno premalo, da bi nas Transparente prepričal kot celota. Ostaja, kot rečeno, nekakršna vaja v sicer izpiljenem, a ne do konca dorečenem (novem) slogu, ki ga bo morala Mariza še izpopolniti, če si želi na novo določiti meje fada

Skupina Madredeus s temi mejami nima težav, saj je njena godba že od začetka vključevala fado na zelo samosvoj način (z zavedanjem o reinterpretaciji) in v bistvu je bil le ena izmed prvin njenega prepoznavnega sloga. Ta se je z leti precej spreminjal od bolj poduhovljenih začetkov prek pečanja z atmosferičnostjo in eteričnostjo, ki se je nevarno bližala new age duhovnosti, do elektronskih remiksov. Zadnji v nizu njenih neizenačenih izdelkov ponuja presenečenje in osvežitev. Kaže, da je vrnitev k enostavnemu, skromnemu izrazu tisto, kar lahko iz vseh glasbenikov zasedbe izvleče največ. Mehkobne, zračne pesmi se brezhibno nizajo druga za drugo ter tako tvorijo celoto, ki jo res ne le z užitkom poslušaš, temveč jo tudi ves čas slišiš.

V nasprotju z nekaterimi prejšnjimi poskusi (album Movimento), ko so se zvoki, ustvarjeni s pomočjo moderne tehnologije, preveč razmahnili in dušili same pesmi, je Faluas Do Tejo hvalnica preprostosti, nepretencioznosti. Tudi na tej plošči slišimo sintetizator, a je njegovo brneče barvanje potisnjeno popolnoma v ozadje, na skrajni rob slišnega, skoraj do neopaznosti, kar še bolj poudari zelo izčiščen, povečini akustičen zvok skupine in nekako zadržan, a v resnici še kako izpoveden in sugestiven glas pevke Terese Salgueiro. Faluas Do Tejo je torej veliko več kot »le eden izmed« albumov Madredeusa, skupine, za katero se je nemara marsikomu zdelo, da je svoje že povedala. In več kot dobra popotnica za vnovično (oktobrsko) snidenje s skupino.

Mario Batelić