MINAMO

Shining

12k, 2005

Japonski milozvočni elektro-akustični kvartet Minamo nam z novo ploščo zopet odstira subtilno sozvočje akustičnega zvena kitarskih strun in sodobnega odmeva digitalnih zvočnih prostranstev, ki spominjajo na »romanticizme« Fennesza, a ga s tipično japonsko senzibilnostjo, razprto med tišino, tonom in šumom, presega. Shining je tretji dolgometražec tokijskega kvarteta, ki ga sestavljajo Keiiči Sugimoto (kitara, elektronika), Tecuro Yasunaga (laptop) Juičiro Ivašita (akustična kitara) in Namiko Sasamoto, ki je na tokratni izdaji presedlala s saksofona na klaviature. Kvartet nam ponuja skrajno spokojnost skozi prizmo digitalnega vsakdana, ki ga prečijo le skrbno ubrani zveni kitarskih strun, ki se lenobno in zrnasto zlivajo v sozvočju s statiko, čistimi toni, mehkobnimi »dronei«, zamolklim basovskim pulzom in šumi. In čeravno plošča ponuja šest krhkih zvočnih kosov, posnetih kot improvizacije na živih koncertih, je kompozicijski proces prisoten v vsaki zvočni pori. Ploščo odlikuje doslej najčistejša studijska produkcija, ki skrbno odstira vsak zvočni drobec plastovite glasbe. Polikani robovi in zadušenost hrupnih impulzov in šumov postprodukcije raje zdrsnejo v počasi razvijajoče se zvočne krajine, kjer šumi, tonski osamelci in digitalno modulirani zvoki koeksistirajo v občutljivem spoju tonskih barv in zvočnih odtenkov, ki v medpolju počasi gradijo harmonične miniature in ponikajoče melodije. Kvartet Minamo spada v generacijo, ki se je formirala skozi fenomen plesne elektronske glasbe in njenih bolj avanturističnih paravej. Hkrati pa ga mirno lahko vpišemo v generacijo japonskih improvizatorjev, zazrtih v redukcijo zvoka, v drobnosluh, ki narekuje drugačno zvočno senzibilnost tako izvajalca kot poslušalca. Minamo je v svoji glasbi konstanten pulz zamenjal za krhko akustiko in spontan zvočni tok skozi improvizacijo. V ozadju pa posega po številnih prvinah historičnega minimalizma - repeticiji, počasi razvijajočih se preprostih melodijah, elektronskih zankah, faznih zamikih, razvlečenih zvokih in preprosti metriki, ki je toliko bolj navzoča prav na plošči Shining. Če je kitara prevladovala na prejšnjih ploščah, se ji tokrat enakovredno pridruži tudi zvok klaviatur. S tem pa se vzpostavi glavna razlika med novo ploščo in njenimi predhodnicami, ki se zrcali v odmiku k strukturi in kompoziciji, čeprav se ta vrši v studijski krojačnici. S tem je Minamo do kraja prignal svojo glasbo in naredil najboljšo ploščo dosedaj. Seveda pa se ob njej že postavlja vprašanje, kam naprej. Upravičeno se namreč lahko zatečemo k bojazni, da se je kvartet znašel na točki, od koder praktično ni vrnitve - na točki, ki je s šestimi skladbami plošče Shining prepoznaven zvok prignala do zadnjih meja.

Luka Zagoričnik