WILLIE NELSON

Countryman

Lost Highway , 2005

Album, ki je pred nami, je nekakšna »jamajška vizija«, ki jo je Willie Nelson izdajal skoraj debelo desetletje. Tisti, ki ste gledali oddajo VH1 Storytellers, na kateri sta l. 1997 nastopila z Johnnyjem Cashem, se morda spominjate, da sta pela tudi Cashevo pesem I'm A Worried Man (Cash jo je objavil leta 1974 na albumu Ragged Old Flag) in Willie je pripomnil: »Tole sem posnel za svoj reggae album«. Takratna Nelsonova založba nad rezultati ni bila ravno navdušena. V a. d. 2005 pa je album pod okriljem založbe Lost Highway končno tudi zares prispel na prodajne police.

Že Nelsonov bluesovski izlet s ploščo Milkcow Blues leta 2000 ni bil povsem tisto, kar naj bi Nelsonov bluesovski album dejansko bil. Da ne bo pomote: Nelson blues odlično obvlada, vendar se zdi, da je njegova bluesovska domena v »bluesy« countryjevskih baladah in poznonočnih barskih jazzovsko-bluesovskih standardih, ki jih je tako uspešno obdeloval še nedolgo tega tudi na inštrumentalni plošči Night And Day. Pričujoči reggaejevski album pa pusti vtis, da je Nelson vzel tokrat stvar preveč zares. Najprej se zdi, da je inštrumentalna podlaga narejena na reggaejevski kliše z nekakšnimi elektronskimi pripomočki, vendar se to samo zdi, ker je odigrana (z izjemo Williejeve kitare) tako silno brezsrčno, da se začneš spraševati, ali ni bilo deset let le preveč; potem pa je tu še seveda glas, ki se zdi nekaj galaksij oddaljen od podlage: Williejevo jazzovsko pevsko občutje ne sovpada s tem, kar naj bi tak album bil. Morda najbolje uspeta Worried Man in Cliffova The Harder They Come, ampak to spet zato, ker ju že pričakujemo v taki obliki. Nekatere druge pesmi, med njimi denimo Darkness On The Face On Earth, se v tej preobleki zdijo kot Huck Finn.

Čeprav Willie Nelson še vedno lahko poje, kar koli si zaželi, in jo odnese bodisi z odličnostjo ali pa vsaj s prepričljivostjo, bo album Countryman verjetno obstal med njegovimi manj uspelimi projekti. Lanska plošča It Always Will Be, ki je izšla pri isti založbi, da vedeti, kako silno dober je lahko Nelson, Countryman pa, da lahko kak njegov album včasih tudi odložimo hitreje kot po navadi, pri čemer je morda od vsega skupaj najbolj zanimiv naslov albuma, kar spet dokazuje neskončno Nelsonovo glasbeno širino: glasbene meje in omejitve so srčkan absurd. Pred kratkim je odlično ploščo jazzovskih standardov izdal Merle Haggard. In če bi bil Waylon še živ, bi mogoče bil kak prst več takih, ki grejo po svoje in se zato le redkokdaj zmotijo, če pa se že, to ni nič fatalnega. Žal je takih v današnjih časih vedno manj in že zato je Nelsonov reggaejevski album vreden vsaj poslušanja, morda pa ga čas celo požlahtni. Če že nič drugega, je vedno zabavno poslušati Willieja, v kakršni koli preobleki se nam že pokaže.

Matej Krajnc