ROY ORBISON

The MGM Years 1965-72

Demon/Edsel, 2004

Roy Orbison je leta 1965 podpisal pogodbo s filmsko-založniškim velikanom MGM in upal na filmsko kariero. Dali so mu milijon dolarjev in umetniško svobodo. Za založbo MGM Records je do leta 1973 posnel ducat albumov, od katerih se ni niti eden uvrstil visoko na lestvice, pa tudi male plošče z njih so bolj slabo kotirale; so pa ti albumi bili zato umetniško izjemno dovršeni in inovativni, predvsem z vidika strukture pop balade. Roy Orbison je to strukturo prenovil in spremenil že poleti 1960, ko je na 2. mesto ameriških lestvic priplapolal njegov prvi veliki uspeh, mala plošča Only The Lonely (Know The Way I Feel)/Here Comes That Song Again, vendar je s pesmimi na albumih za založbo MGM kompleksnost svojih balad še dodatno izmojstril in pri tem dosegel vrhunec, ki ga po izteku pogodbe za MGM sam avtorsko ni več nadgradil; to so pozneje v osemdesetih zanj po njegovih preteklih zgledih počeli drugi, denimo Bono in Elvis Costello.

Orbisonovi soprogi Barbari, ki je že v sedemdesetih letih nase prevzela večino soprogovih poslov, je lani končno uspelo (z izdatno pomočjo Costellove britanske založbe Demon) vse albume Orbisonovega obdobja pri MGM spraviti na ugledne nosilce zvoka. Prej so bili precej težko dosegljivi in silno cenjeni pri zbiralcih.

Vseh enajst omenjenih albumov je zbranih na štirih enojnih in enem dvojnem CD-ju. In to (skorajda) kronološko. Takole: Vol. 1: There Is Only One Roy Orbison (1965) / The Orbison Way (1966); Vol. 2: Classic Roy Orbison (1967) / Cry Softly, Lonely One (1967); Vol. 3: Many Moods (1968) / The Big O (1969); Vol. 4: Roy Orbison Sings Don Gibson (1967) / Hank Williams Roy Orbison Way (1970); Vol. 5: Roy Orbison Sings (1971) / Memphis (1972) / Milestones (1973).

Na teh albumih so zbrani nekateri manjši uspehi, med katerimi velja omeniti Ride Away (1965), Crawling Back (1966), Too Soon To Know (1967) in Walk On (1968), poleg teh pa vrsta baladnih mojstrovin, mini arij, ki se, izjemno kompleksno grajene, niso znašle niti kje v bližini ogrinjala komercialnega buma, jih je pa zato tem bolj nagradil čas. Mednje sodi predvsem in zlasti definitivna izvedba stare balade Danny Boy (1972), ki jo je Roy Orbison spremenil v skoraj šestminutno umetnino in vanjo pripustil večino svojih reminiscenc na sinova, ki sta leta 1968 umrla v požaru. Med albumi je za zgodovino popularne glasbe pomemben predvsem tisti s pesmimi Dona Gibsona (1967), saj ga je v svoji zbirki imela Emmylou Harris in se z njega naučila Gibsonovo pesem Sweet Dreams, ki ji je pozneje prinesla precejšen uspeh, kar je pomenilo tudi velik korak naprej v ponovni rehabilitaciji americane; v sedemdesetih se tovrstne Casheve plošče namreč niso kaj preveč dobro prodajale. Poti Harrisove in Orbisona so se pozneje še križale, vendar o tem več kdaj drugič.

Niz omenjenih CD-plošč je pravo herojsko dejanje in ljubitelj dobre glasbe postane kar vesel, ko ugotovi, da je na CD-plošči izšel tudi ponatis glasbe iz filma The Fastest Guitar Alive, v katerem je leta 1967 igral Orbison in je izvirno tudi izšel pri založbi MGM, vendar ne sodi v koncept albumov, o katerih govorimo danes. Na CD-ju imamo tudi ploščo I'm Still In Love With You, ki jo je Orbison leta 1975 izdal pri založbi Mercury; pogrešamo torej samo še ponatis albuma Regeneration, ki sodi med najboljše Orbisonove in je leta 1976 izšel pri založbi Monument; takrat ga je stari šef Foster spet vzel pod svoje okrilje, a samo za en album.

Razen prvih dveh CD-jev Orbisonove serije 1965-73 ni mogoče dobiti v Sloveniji, pa tudi v spletu se zelo spretno izmika iskanju zbiralcev, ki pa so kljub vsemu dovolj zviti, da jih v kompletu najdejo v manjših internetnih prodajalnah. Serija je vsekakor nepogrešljiva, ne samo za zbiralce, pač pa za vse, ki jim ni vseeno, kako in kaj se je dogajalo z dobro glasbo na prelomu desetletja 60-70, pa še odlična lekcija v pisanju pesmi je za mnoge nadobudne, ki se tega sicer lotevajo, pa jim ne gre in ne gre.

Pripis: V zbirki ni albuma z glasbo iz filma The Fastest Guitar Alive (1967), ki je bil Orbisonov edini tovrstni poskus pri MGM-u. Tega bo treba za zdaj še vedno iskati samo na starem vinilu, čeprav je na njem odlična pesem There Won't Be Many Coming Home, takrat razumljena kot protestna himna v zvezi z Vietnamom, a je v njej več kot zgolj to.

Matej Krajnc