RAZLIČNI IZVAJALCI

The Rough Guide To The Music Of The Sahara

Rough Guides/World Music Network, 2005

Obsežno saharsko območje z njegovimi obrobji in samimi sredinami postaja v zadnjem desetletju vse manj podobno veliki beli lisi, ki je bila na diskografskem zemljevidu še nedavno precej podobna geografskim kartam evropskih raziskovalcev in kolonizatorjev teh območij pred okoli dvesto leti. K vedno boljši pokritosti in dostopnosti (ob)saharskih glasbenih izdelkov na tujem so nedvomno prispevale tudi nekatere kompilacije. Le-te pa kljub oglaševanju »puščavskih ambientov« v svojih naslovih še vedno prevečkrat ostajajo pri že uveljavljenih imenih afriških glasbenikov pretežno urbanih obrobnih območij puščavske regije vse od Dakarja do Adis Abebe.

Najnovejša saharska glasbena zbirka pa je precej daleč od omenjenih konceptov, saj v veliki meri prinaša izven izvornih držav manj poznana imena, ki so z življenjem v puščavski pokrajini tudi mnogo bolj neposredno povezana. Ni presenečenje, da so se pri Rough Guides tudi tokrat odločili prepustiti sestavljanje zbirke avtoriteti za to področje, in sicer Andyju Morganu, med drugim tudi managerju skupine Tinariwen. Plošča predstavi zvočno potovanje skozi sedem držav: Maroko, Zahodno Saharo, Mavretanijo, Mali, Niger, Libijo in Alžirijo. Gre torej za glasbenike, ki so zlasti berberskih, tuareških ali mavrskih korenin. Poleg omenjenega, bolj »pristnega« pristopa k saharskim godbam, pa je posebnost zbirke tudi v tem, da so posnetki na njej kar se da novi.

Uvodna skladba skupine Compagnie Jelloui and Gdih z obrobja maroškega Atlasa nas brez oklevanj popelje v valujoče hipnotično občutje, ki je tako pogosto v saharskem glasbenem izročilu; v tem primeru je doseženo s ponavljajočo se ritmiko lahkih tolkal, igranja lutnje in nenehnega petja. Že bliže osrednjim delom Sahare pa se pomaknemo s petjem tudi v Evropi poznane mavretanske vokalistke Maloume. Zvok njene glasbe je sicer nezgrešljiv za tradicionalne mavretanske zasedbe, h kateremu pa v prehodih skladbe doda nekaj sodobnih godalnih spremljav in vonj po bluesu. Sama pevka zveni kot dostojna predstavnica mlajše generacije po priznani Dini Mint Abbi. Nedvomno pa je posebne izpostavitve na tej plošči vreden zahodnosaharski »paket« izvajalcev. Ti so na tujem vedno glasnejši predvsem po zaslugi španske založbe Nubenegra, ki je tudi tu prispevala posnetke. Izredna je zlasti instrumentalna stvaritev Nayima Alala, sicer multiinstrumentalista in pevca, ki igra poleg tega še v skupini Leyoad. Alalov psihedelični elektrokitarski zvok se približa mešanici bluesovskih in težkorockerskih skupin iz sedemdesetih let s puščavskim rockom, kot ga recimo lahko slišimo pri nekaterih udarnejših skladbah malijskih Tinariwen. Poleg njega sta tu še dve pevki iz Zahodne Sahare - mlada Aziza Brahim, ki se ob tem spremlja še na boben in legenda zahodnosaharske oziroma sahravijske »scene« Mariem Hassan z že omenjeno zasedbo Leyoad.

Kot poudarja Morgan v svojem komentarju, je tako pri sahravijskih kot pri tuareških glasbenikih boleča ironija v tem, da so se najlepša sodobna muzikalna dela saharske regije porodila ravno iz konfliktnih razmer, zatiranj in selitev, ki so jih zakrivili njihovi močnejši sosedje. Kar tri skladbe malijskih Tuaregov so bile upravičeno vključene v zbirko. Skupine pa so nam bolj ali manj že poznane: Tinariwen, Tartit in Kel Tin Lokiene. Posnetek slednje skupine je iz Festivala v puščavi pred dvema letoma. Skriti dragulj na plošči pa prihaja ravno tako iz Malija, a iz songhajskih korenin. Pevec Seckou Maïga, sicer že lokalna zvezda v timbuktujski regiji, predstavlja čudovito skladbo Malfa Sibori. Ta je gotovo najbolj nostalgična in plesno zapeljiva na celotnem albumu, saj prinaša čarobno zmes med domačim zvenom kitarskih zasedb in ščepci plesne energičnosti gvinejske in osrednje Afrike. Tudi besedilo pesmi je močno in simbolično, poje pa o Afriki brez lakote, bolezni, etničnih razprtij in spopadov ter pri tem večkrat kliče k »starim dobrim časom«. Sam naslov skladbe Večni ogenj pa se navezuje na simbolični požig orožja, ki se je prostovoljno zbralo z obeh vpletenih strani ob koncu oboroženega upora Tuaregov na severu Malija leta 1996. Žal so Maïgovi albumi do sedaj bili izdani samo v njegovi domači državi.

Pot po Sahari nam prinese še posamezne primere tradicionalnih tuareških izvajalcev iz Nigra in Libije, dokončno pa se ustavi pri berberskih glasbenikih v Alžiriji. Vključitev Nigra in Libije je zelo pohvalna, saj sta ti dve saharski državi poleg Čada iz različnih razlogov poslušalcem na tujem še vedno malo poznani. Obiskovalcem naših koncertov tovrstnih godb iz zadnjih let pa je gotovo dobro znana Hasna El Becharia, manj pa njen rojak Sahroui Bachir, ki ploščo zaključi v popolni melanholiji svojega petja in igranja piščali gasbe. Ob primeru paradoksa iz Malija, kjer je tuareška glasba s severa države na bambarskem in mandskem jugu države še vedno malo poznana, ter ob tolikih novostih in konceptualni zgoščenosti na osrčje Sahare se zdi plošča privlačna tako za spoznavalce kot poznavalce teh kultur in krajev.

Janez Pirc