Letnik: 2005 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Janez Golič

RAZLIČNI IZVAJALCI

Umbrellas In The Sun DVD

LTM, 2005

Glasbeno diletantsko, a idej polno gibanje kar kliče po reciklaži. Mladih izvajalcev, ki se sklicujejo na izvirni postpunk, je vsak dan več, obenem se po svoj kos pogače vračajo veterani, ne počivajo niti glasbene založbe s številnimi ponatisi. Konec koncev je prav pred kratkim izšla tudi prva knjiga v celoti posvečena postpunku (glej prejšnjo številko Muske).

Postpunk ni bila le glasba. Bil je uglasbljenje pogledov, združevanje različnih, takrat, konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, sodobnih umetniških praks. Koncerti so postajali vse bolj gledališki, multimedijske instalacije so vključevale predvsem sodobno, postpunk glasbo. Video, v korporativnem okolju bolj ali manj promocijsko orodje, je v neodvisnem okolju pomenil medij, ki ga je bilo potrebno izkoristiti po svoje. Spet diletansko, a s polno idej.

Neodvisne rockovske založbe so zelo kmalu, ko je bilo le finančno dosegljivo, začele z video produkcijo. Industrijsko elektronska skupina Cabaret Voltaire je bila celo sploh prva, ki je na videokaseti objavila dolgometražno zbirko spotov. Založba LTM (Les Temptes Modern) pa je pred kratkim s treh zbirk videospotov skompilirala za dobri dve uri trajajoč DVD, odličen dokument začetne neodvisne glasbene videoprodukcije.

Umbrellas In The Sun prinaša izbor spotov izvajalcev, ki so v letih 1979 do 1987 snemali za tri medsebojno povezane glasbene založbe: angleško Factory, Factory Belelux in Les Disques du Crepuscule. Večina teh že tedaj ni bila širše znana, včeraj so bili praktično pozabljeni, danes so vsaj z videospoti ponovno obujeni. Po današnjih standardih so ti spoti že zastareli; slika je večinoma porazna, v najboljšem primeru znosna, kadriranje počasno, a v zamišljenem razmerju z glasbenim ozadjem. Pomembna je bila pač etika »naredi sam«, s skromnimi sredstvi in orodji doseči želeni učinek. In tisti, ki so že tedaj ciljali na komercialni uspeh, so izpostavili svoj videz, tisti z umetniškimi ambicijami so večjo pozornost namenili vsebini oziroma, v več primerih, občutjem urbane tesnobe.

V splošnem pomenijo videospoti nujno zlo, promocijsko orodje, s katerim izvajalci posredno opozarjajo na svojo glasbo. Tudi zbirko Umbrellas In The Sun lahko razumemo tako. Ob New Order, Cabaret Voltaire, Tuxedomoon in A Certain Ratio dobimo zraven množico izvajalcev, ki se nikoli niso prebili iz kultnih okvirjev, a so zato soustvarjali izredno pomembno gibanje.

Svojčas je bilo domače dogajanje takorekoč sinhrono z gibanjem v svetu. Očitno je danes tehnologija postala dovolj dostopna, da se na glasbenem DVD-ju pojavljajo izvajalci, ki nikoli niso imeli komercialnega potenciala. Na kaj napeljujem? Na podoben domač DVD z izborom videoprodukcije z začetka osemdesetih let. Prepričan sem, da ne bi v ničemer zaostajal za tujino.

Janez Golič