RAZLIČNI IZVAJALCI

Yonder Come the Blues

Document Records, 2005

Blues je ena najbolj priljubljenih glasbenih zvrsti, vendar o njej ni bilo dolgo napisanega nič omembe vrednega. Na prezir je vplivalo več dejavnikov: od prikritega rasizma in nerazgledanosti urednikov do interesov glasbene industrije. O tej glasbi smo tako najprej brali v študijah o jazzu, samostojna dela na to temo pa smo dočakali razmeroma pozno. Zanimivo, da smo na slovenskih odrih že v šestdesetih letih slišali prve koncerte bluesa. Led je prebil Curtis Jones, že v zgodnjih šestdesetih letih pa je dr. Branko Rustja domačemu občinstvu po Radiu Ljubljana vrtel prevode besedil bluesa in to je bil verjetno eden redkih primerov v neangleško govorečem svetu, če izvzamemo Francijo. Spomnim se tudi cenenih, a poučnih licenčnih izdaj bluesa, ki jih je bilo dobiti pri nas še v osemdesetih letih. Danes je v trgovinah veliko bluesa, v knjigarnah pa veliko knjig o bluesu.

Nova izdaja založbe Document Records z naslovom Yonder Come the Blues zajema izbor glasbe, ko jo sicer obravnavajo tri vplivne in velikokrat navajane knjige, prvič izdane leta 1970: Savannah Syncopators, Blacks, Whites and Blues in Recording the Blues, vnovič pa izdane pred kakšnim letom pod istim naslovom: Yonder Come the Blues. V prvi eden najbolj cenjenih piscev o bluesu Paul Oliver v pretanjenem slogu niza izsledke iz svojih študij o bluesu, afroameriški glasbi in povezavah z glasbo afriških plemen. Pri svojem delu je bil zelo radoveden, saj so ga kot ljubitelja arhitekture zanimale tudi stavbe in druge posebnosti afriške umetnosti, prav v glasbi pa je naletel na veliko vrzel, ki veje med zvoki afriških tolkalskih orkestrov in drugih zasedb, pravi jim tudi savanski sinkopatorji, in bluesom. Že v uvodu pravi, da se ne more kar tako strinjati z drznimi primerjavami muzikologov, ki očitne afrikanizme slišijo v petju slepega Willieja Johnsona ali Charleyja Pattona. Rad bi namreč povezave tudi dokazal. Zmedlo ga je raziskovanje glasb v vaseh deževnega gozda v Gani, na Slonokoščeni obali in v Nigeriji. Instrumentalne tehnike tamkajšnjih orkestrov naj bi bile neprimerljive s tradicijami pevcev bluesa, songsterjev (pevcev, ki so imeli v repertoarju poleg bluesa še balade, plese in gospele) in bendžoistov ragtima. Oliverjevi zapiski tako prav zaživijo šele v primerjavi z novejšimi ugotovitvami in domnevami znanega etnomuzikologa Gerharda Kubika, zbirka sedmih posnetkov, ki jih prinaša ta CD, pa nam branje naredi še bolj poučno. Gre namreč tudi za nekatere Oliverjeve terenske posnetke, o katerih smo doselj lahko brali, v trgovinah pa so bili nedosegljivi. Po svoje še zanimivejša je knjiga Tonyja Russella s pomenljivim naslovom Blacks, Whites and Blues (Črnci, belci in blues). Paul Oliver, ki je zbral posnetke za pričujoči CD, se je odločil za osem odličnih skladb na to temo, ki se vijejo od bendžoista Charlieja Poola prek dueta Darby and Tarlton do najbolj znanega imena na tej zgoščenki Boba Willsa. O medsebojnem vplivanju med belci in črnci se je dolgo molčalo, čeprav je bilo vsakemu dekletcu jasno, kje se je Elvis Presley naučil pozibavanja v bokih. Russell v spremni besedi k CD-ju, spisani pred kratkim, priznava, da je bil tedaj, ko je pisal knjigo Blacks, Whites and Blues še malce naiven, čeprav najpomembnejše izsledke uspešno zagovarja še danes. Neposrednih prepletanj črnske in belske glasbe je bilo veliko predvsem v revnih delih obljubljene dežele, kjer so ljudje ne glede na barvo kože živeli in peli v popolni bedi, si vsakdanjik lepšali z igranjem na primitivna glasbila in sosed od soseda prevzemali glasbene vzorce. Da bo naša slika o bluesu popolnejša, je tukaj še stvaritev avtorske trojice Dixon, Godrich in Rye z naslovom Recording the Blues, študija, ki govori o snemanjih bluesa, torej o dokumentiranju zvrsti, o izdajah na ploščah in o vzponih in padcih naklad. Oliver ji je na CD-ju namenil devet posnetkov, ki so vsak po svoje ključni v zgodovini posnetega bluesa. Tako med drugim slišimo tudi skladbo Rabbit Foot Blues slepega Lemona Jeffersona, ki se je za tiste čase neverjetno dobro prodajala.

CD Yonder Come the Blues (naslov je povzet po skladbi pevke Ma Rainey in bi ga lahko prevedli kot Tamkaj prihaja blues) ponuja z dejstvi okrepljen vpogled v zgodovino afriškoameriške glasbe in popravlja številne napake, ki smo jim priča v glasbeni publicistiki. Zaradi razmeroma zgodnjega datuma prvega izida morebitnim bralcem knjige z istim naslovom, spremna beseda k CD-ju je zelo zgoščena, priporočam tudi iskanje referenčne literature, ki bo pomagala razvozlati morebitne nesmisle. Kakor koli, zbir temeljnih izdaj bo zanimal ljubitelje bluesa, jazza, countryja in popularne kulture sploh; zdaj ko je izbor glasbe dosegljiv na eni plošči, pa nam bo študij še olajšan. Dosledni angleški avtorji so poskrbeli za zelo natančne sezname posnetkov in drugih dokumentov, za nameček pa gre še za neverjetno prijetno branje. Gre torej za kompilacijo, ki res odlično ilustrira knjigo z istim naslovom.

Ameriški in angleški sodobni trubadurji (Gerhard Kubik sicer dokazuje, da so v bluesu iskali navdiha tudi afriški glasbeniki!) so se veliko naučili iz bluesa. Posnemali so glasbene oblike in si velikokrat izsposojali cele verze, da bi svoji poeziji dali večjo težo in jo zapisali večnosti; pod močnim vplivom bluesa pa še danes ustvarjajo številni znani glasbeniki. Bob Dylan je tako za enega svojih zadnjih albumov napisal pesem v spomin verjetno najpomembnejšemu pevcu deltskega bluesa Charleyju Pattonu.

Jane Weber