LOUISIANA RED

No Turn On Red

Hightone Records, 2005

Za aktualno bluesovsko sceno v ZDA in Evropi je značilna velika raznolikost stilov in glasbenikov; ko leta minevajo, pa ostaja vedno manj in manj glasbenikov, ki so bili aktivni že v zgodnjih letih bluesa. To daje še večji pomen glasbenikom, kot je Louisiana Red (r. 1932), čeprav se moramo po drugi strani zavedati, da je od vrhuncev Louisiane Reda minilo že veliko let. Louisiana Red je živel blues s svojo kitaro in petjem. Pod močnim vplivom Muddyja Watersa, Lightnin’ Hopkinsa in Arthurja Crudupa je že dolgo tega našel svoj lastni glas, stil in formo izražanja in tem postulatom ostaja zvest še danes.

Ko Red nastopa, so njegove pesmi kot lansirna rampa za njegova trenutna čustva, ki v skoraj izgubljeni tradiciji spontanega komponiranja gredo nazaj k prvim glasbenikom iz Delte in celo k zahodnoafriškim griotom, kar je opazno predvsem na zgodnjih ploščah. V karieri, dolgi več kot pol stoletja, je Louisiana Red igral s skoraj vsemi velikimi bluesovskimi glasbeniki, med največje trenutke pa nedvomno sodijo njegovi nastopi z B.B. Kingom in Muddyjem Watersom. Vendar ni pomembno s kom in kje nastopa: Louisiana Red prinese enako energijo in entuziazem na vsak oder, kjer se pojavi, pa naj gre za oder pred 10 000 ljudmi na festivalih ali pred 100 ljudmi v majhnem intimnem klubu. V to smo se prepričali tudi 27. maja letos na festivalu bluesa v Postojni. Albume Louisiana Reda so kritiki razglasili za umetnine, in leta 1983 je dobil prestižno nagrado W.C. Handy Award kot najboljši tradicionalni blues glasbenik. Po dvajsetih letih življenja v Nemčiji je imel kar nekaj zmagoslavnih povratnih koncertov v ZDA.

Vendar če vprašate Reda o njegovih dosežkih, vam ne bo dosti povedal o svojih uspehih. Veliko raje govori o zadnjem CD-ju, o novi skladbi ali o novi kitari. V Postojni je med drugim igral na nenavadno kitaro zelene barve, ki je bila nekoč last Elmoreja Jamesa. Louisiana Red stalno ustvarja, išče drug izraz za svoj blues in takšna se zdi tudi glasba albuma No Turn On Red. Red je tokrat sodeloval z dolgoletnim prijateljem orgličarjem Bobom Corritorejem; na albumu sta novi različici Redovih klasik Freight Train To Ride in Red's New Dream, hkrati pa Red ostaja aktualen in takšna je npr. skladba September 11th Blues, ki je v bistvu spreten in pronicljiv komentar v slogu kakega Charleyja Pattona. Na snemanju je bila cela vrsta odličnih glasbenikov, ki je malce prekrila Redovo okorno igranje na kitaro in hripavo petje, ki pa ima še vedno dovolj čara.

Jane Weber