RUNDEK CARGO ORKESTAR

Zagrebačka magla – Plava turneja 2003 Live (Limited Edition)

MenArt, 2004

Darka Rundka v zadnjih letih ni več mogoče prav pogosto poslušati na valovih tukajšnjih radijskih postaj, kar seveda glede na kvaliteto diskografskih izdelkov, ki so rezultat njegove aktualne, samostojne avtorske ali v sodelovanja vpete glasbene kariere, ni pravično. Je pa res, da jih spet ni ravno obilo. Časi Haustora, ene najbolj popularnih jugo novovalovskih skupin, ki se je s svojimi hiti uspešno umeščala tudi v bolj konvencionalna medijska okolja, so seveda mimo in od stare popularnosti se ne da živeti v nedogled. Čeprav ni neopazno, da se »rep« Haustora vleče tudi v aktualno Rundkovo glasbeno delo; v njem se namreč še vedno pojavljajo predelave nekaterih skladb iz železnega repertoarja te skupine.

Kakor koli že: s predstavitvijo albuma z njegovimi za enkrat najbolj svežimi javnosti dostopnimi posnetki vsaj delno popravljamo neupravičen manko njegove prisotnosti v tem okolju. Dodaten pomen temu dogodku daje podatek, da gre za dvojni koncertni album; torej za dokument, ob poslušanju katerega lahko precej verodostojno razbiramo, kako se Rundek sliši v živo, brez studijskih postopkov in pomagal, v situaciji torej, kjer lahko polno izkoristi svoje dolgoletne izkušnje, izvajalske sposobnosti in smisel za spektakel.

Sploh je ta dvojni album nekaj posebnega. Izšel je v dveh verzijah: kot enojni album v normalni nakladi z bolj pop vsebino, katere hrbtenica so nekatere zelo predelane skladbe iz obdobja Haustora, ter kot dvojni album v nakladi 700 izvodov, pri čemer drugi vsebuje precej bolj nepredvidljiv, odprt, improviziran, skupinski pristop k zvočnemu toku, katerega glavnina se pod skupnim nazivom Pretovar (kar je seveda prevod izraza Cargo!) pod različnimi oštevilčenji skladb dogaja od Adagia iz Bachove sonate v G-molu do Simona in Garfunkla ter predelav Rundkovih »haustor« hitov, kakršna je pesem Ena, ali pa zaključna More more.

O glasbeni karieri Darka Rundka bi seveda lahko pripravili poseben tematski prispevek, pa bi še ostala kakšna neizrečena beseda. A vseeno tokrat ne gre brez nekaj orientacijskih iztočnic. Darko Rundek je zares vsestranski umetnik, diplomant zagrebške Akademije dramskih umetnosti, predvsem pa ikona hrvaške popularne glasbe in kulturne scene nasploh. Mimogrede: če že ne na koncertu, pa smo ga v teh krajih kar precej gledali v Burgerjevem filmu Ruševine. Še vedno pa je seveda najbolj prepoznaven in ostaja v spominu kot glavni pevec kultnega jugo benda Haustor. Z njim je pričel svojo glasbeno kariero v začetku 80. let prejšnjega stoletja; bil je pevec, a kmalu tudi avtor pesmi in skladatelj, ne nazadnje pa tudi basovski kitarist. Pozneje je sodeloval tudi kot basist v zagrebški »jazz-impro skupini« Cul de sac; leta 1991 pa se je odselil v Pariz. Najprej je tam delal predvsem glasbo za gledališke predstave; ne nazadnje je tudi diplomirani gledališki režiser. Leta 1995 se je še malo poskušal »šlepati« na Haustor zapuščini; po njihovih petih regularnih albumih v okroglih desetih letih je poskrbel še za izid albuma njihovih koncertnih posnetkov in za kompilacijo njihovih hitov. Leta 1997 pa je končno izdal svoj prvi avtorski album Apocalypso, zelo zanimivo in v kontekstu njegovega bodočega ustvarjanja zelo zgovorno delo. Leta 2000 mu je sledil album U širokom svijetu, ki je bil precej bolj intimen, pa spet pomenljiv s svojimi izrecnimi referencami na tradicionalno ljudsko godbo.

Na neki način sta bila ta dva albuma priprava na tisto, kar se glasbenega z Rundkom dogaja zadnja tri leta. Leta 2002 je namreč dozorela multikulturna ideja, katere realizacija je rabila deset let predzgodovine in predvsem izkušenj v tujem okolju. V Franciji si je okrog sebe izoblikoval krog glasbenic in glasbenikov iz različnih kulturnih okolij, ožji nabor tega kroga pa je omogočil nastanek njegovega albuma Ruke, prav tako dvojnega in hkrati še z multimedijskimi dodatki opremljenega, ki je konec leta 2002 izšel najprej v Zagrebu, v začetku lanskega leta pa delno predelan in skrajšan v enojnega tudi pri referenčni berlinski »world music« založbi Piranha. Njegovo uspešno usodo so nadgradili odlični medijski odzivi, zelo afirmativne kritike v pomembnih svetovnih revijah, npr. Songlines in Daily Times ter tudi navdušen sprejem pri občinstvu, ki se je dokazoval z dobro obiskanimi evropskimi koncerti, katerih del je bila tudi po svoje posebna turneja po bivši Rundkovi domovini: v Beogradu in še nekaterih srbskih mestih, v Bosni s Sarajevom in pa seveda Hrvaška. Slovenija ga še ni videla!

Ob snemanju albuma Ruke je nastala zasedba, ki se od takrat pojavlja kot Rundek Cargo Orkestar. Poimenovanje je Rundek obširno razložil v številnih intervjujih, a bo treba razlago prihraniti za kakšno drugo priložnost; je pa sama zasedba koncept, ki določa tudi glasbeni pristop. Predvsem pa je to zasedba s trdnim »članskim« jedrom, praviloma pa tudi ob vsaki priložnosti z eminentnimi gosti. Ta zasedba je stala za albumom Ruke in podpisala berlinsko ploščo ter na prav tak način, torej z izbranimi gosti za posamezne priložnosti oziroma skladbe, v času pred »mednarodno slavo« že spomladi 2003 v okviru t.i. Plave turneje, ki je potekala v Zagrebu, v desetih dneh v sedmih tematskih večerih na osmih različnih lokacijah posnela gradivo, ki je vsebina tega dvojnega albuma. Albuma, ki ne potegne takoj, a ob vsakem novem poslušanju se te trdneje prime; hkrati tudi albuma, za katerega vse reference pravijo, da je zgolj priprava na Rundkov koncert. Tam naj bi bili Rundek Cargo Orkestar tisti ta pravi. Torej: nadaljevanje naj sledi na pravem koncertu v Ljubljani!

Zoran Pistotnik