SCORCH TRIO

Luggumt

RuneGrammofon, 2004

Bralec se bo morebiti ob zgoraj zapisanem imenu založbe, ki je izdala že drugi izdelek te zasedbe, spomnil v glasbenem tisku tako proslavljenih zasedb s »severa«, kot so Atomic, Yun Kan kvintet, ter na drugi strani kakih zvočno drugače drznih Supersilent. Improvizirane muzike prvih dveh črpajo iz free jazza 60.let, se izmikajo zakoreninjenosti v strogi jazzovski tradiciji in svojo godbo nudijo skozi v avtorskih kompozicijah, ki znajo biti tako všečne in zapeljive kot za zahtevenejše poslušanje še vedno izzivalne in inovativne. A vseeno tovrstne zasedbe niti slučajno ne povzemajo celote burnega glasbenega dogajanja na Norveškem, ki se bohoti v polju subtilnih zvočnih improvizacij, moderne kompozicije, elektronske glasbe ter hrupnih godb v najrazličnejših možnih formah in izrazih. Da to naštevanje ne bo le golo nametavanje naključnih dejstev, je treba spomniti na naslednje: mnoge med temi naštetimi zvočnimi in glasbenimi izrazi povezujejo redki posamezniki in ustvarjalci, ki še zdaleč ne stagnirajo v kaki enoviti zvočni podobi, temveč se z improvizacijo srečujejo ob nekaterih prej omenjenih muzikah in projektih. Med slednjimi se znajdeta tudi tolkalec v številnih zelo različnih stalnih in manj stalnih projektih Paal Nielsen-Love ter basist Ingebrigt Haker-Flaten.

Scorch trio poleg omenjenih dveh tvori še finski kitarist Raoul Björkenheim, ki s svojim zvokom, tako se zdi, sam prispeva glavnino zvoka tria. Sprehod po ravno tako zelo obsežnem seznamu izdaj in sodelovanj kitarista govori ne le o dolgoletni prisotnosti med skandinavskimi jazzovski muziki in improvizatorji, pač pa tudi o njegovi zavesti bluesovskih korenin, iz katerih svojega instrumenta očitno ne želi iztrgati. Podatek iz zgodovine tria, ki sega v nedavno leto 1998, nam pove, da sta Björkenheim in Haker-Flaten drug drugega slišala in spoznala na nekem festivalu improvizirane muzike. Nekoliko presenetljivo je morda dejstvo, da je tako nastali trio svoj prvi posnetek izdal prav na bralcu še kako poznani založbi RuneGrammofon, ki sicer pri svojih izdajah ne kaže pretirane uniformnosti, a vseeno velik del njenih varovancev sestavljajo elektronski in zvočni manipulatorji. Med slednje namreč ravno ne moremo prišteti tozadevnega tria, katerega temelj vendarle ostaja improvizacija.

Glasba, kot jo trio prinaša na svojem drugem posnetku Luggumt, izdanem takisto pri založbi RuneGrammofon, izvira iz prispevkov posameznikov z različno zgodovino in izkušnjami, kljub temu pa je zasedbo neki pisec brez žanrskih konotacij označil za »power-rock trio«. Drži, da v drugi posnetek Scorch tria uvede dvanajstminutni kos Kjole Hole, ki temelji na distorziranem, na začetku kar riffovskem ubiranju strun električne kitare, čemur se takoj nato pridružita tolkalski vzorec Paal Nielsen-Lovea ter prostor zarisujoči akustičen bas Haker-Flatena. Vendar moč tria ne izhaja iz golega nizanja efektov ter virtuoznosti individualno usmerjenih »herojev«. Nenazadnje se stvar hitro zasuka v enakovrednost treh v lastni medigri, ki že v naslednjem kosu, Synnja vegga, kot tudi na nekaj drugih mestih posnetka Luggumt kaže medsebojen posluh glasbenikov ter odprtost za subtilnejše, tišje in nežnejše zvočne trenutke. Dober primerek take raznolikosti je ravno naslovni kos epskih zvočnih razsežnosti: v skorajda baladnem začetku trio s šumi in distorzijo zariše nekakšno stoječo zvočno širjavo, iz katere se sčasoma požene v drobljenje in drvenje skozi začrtane zvočne pokrajine. Kitarist je pri tem slišati kot nekdo, ki je v zapuščini posameznika, kot je npr. John McLaughlin, znal razbrati inovativnost ter jo iztrgati iz prijemov preteklih jazzovskih fuzij, njihovih očitnih hierarhij in fetišiziranja instrumenta. Spretna strunarska igra tako rezultira v zarisovanju in drobljenju nekje v globini pristone logike komada, v opozicijo mu stopa akustični strunar, Paalovo pulziranje pa ne služi ritmičnem podlaganju, temveč tvori glas v skupni medigri vseh članov.

Aleš Rojc