STUART STAPLES

Lucky Dog Recordings 03-04

Lucky Dog/Beggars Banquet, 2005

»Say something now, something that cuts throught,« poje Stuart Staples v pesmi Say Something Now. Zdi se, da to ni le ljubezenska »biti ali ne biti« prošnja, ampak neka splošna izjava, ki jo naslavlja svoji muzi. Da pravzaprav sam stalno išče pravo »tisto«, kar bo zarezalo, kar bo imelo v edinstveni kombinaciji glasbe, besede in interpretacije močnejši učinek kot je seštevek posameznih sestavin. Le s pomočjo glasbe lahko opiše stanja, ki jih zgolj z besedo ne bi mogel.

Po slišanem na prvencu pravzaprav ni jasno, zakaj se je Stuart odločil za samostojen korak. Pesmi, ki jih je večinoma posnel v domačem studiu Lucky Dog (odtod naslov plošče), razen po skromnejših aranžmajih bistveno ne odstopajo od tistega, kar sicer počne v skupini Tindersticks. Poenostavljeno napisano, Stuart sam zveni točno tako, kot bi od njega pričakovali. Le kako naj ubeži lastnemu glasu in lastnim mislim? Ni mogel »ubežati« niti kolegom v skupini, kar trije se mestoma pojavljajo kot gostje na plošči. Svoje so dodali še neutrudni Terry Edwards, pevka Gina Foster, trio Tiger Lillies, pianist Yann Tiersen in drugi.

Šele za nazaj je razumljivejša njegova gesta, ko je na zadnjem rednem albumu Tindersticks kar nekaj pesmi prepustil v petje violinistu Dickonu. Z mislimi je že bil pri solo albumu. Čeprav, ko primerjamo njegov prispevek za Tindersticks in tega, za samostojni album, bo le treba priznati, da »samostojne« pesmi ne dosegajo kakovostne ravni matične zasedbe. Predvsem mu je zmanjkalo besedil, od desetih pesmi sta dve instrumentalni, nekatere pa so z besedili precej skope. Kje so časi, ko so Stuart oz. Tindersticks na albumu objavili 20 pesmi in še jih je ostalo nekaj za strani B na singlih.

Navkljub očitnemu pomanjkanju »dobrih« pesmi, takih, ki bodo ostale v spominu tudi čez leta in morda desetletja (ja, spet imam v mislih najboljše trenutke Tindersticks), je potrebno priznati nezmanjšano željo in trud, ki ga v ustvarjanje vloži Stuart Staples. Lucky Dog Recordings še vedno ni plošča, ki bi jo posnel in objavil mimogrede, ker matična skupina pač počiva ali mu je na papirju ostalo nekaj neobjavljenih pesmi. Ne, to je še vedno zbirka, ki jo zlahka objavi kot redni album in s tem njegova umetniška integriteta ne bo veliko izgubila. Le navaditi se moramo, da prelomnih plošč skoraj ne smemo več pričakovati. Morda bi povsem drugače to ploščo slišal nekdo, ki bi se prvič srečal z njegovo glasbo, z njegovo nezgrešljivo boemsko držo, momljajočim petjem, pa tudi z malce izkrivljenimi ljubezenskimi besedili.

Kakorkoli obrneš, Stuart ima tisto »nekaj«.

Janez Golič