GEORGE STRAIT

Somewhere Down In Texas

MCA Nashville, 2005

George Strait je eden večjih fenomenov countryjevske glasbe. V svoji več kot 25 let dolgi snemalni karieri je nabral več kot štiri ducate prvih mest na countryjevski lestvici in njegov novi album je, kot večina prejšnjih, spet precej visoko na lestvicah. Pri vsem tem Strait ni nikakršen pop fenomen in še eden od »hat acts«, kot je (tudi) Dale Watson duhovito poimenoval dandanašnje nashvillske pop kavboje, ampak je ves čas, z redkimi odstopi, ki pa ostajajo bolj nekakšen kuriozum (tu pa tam pusti, da v aranžmaje poseže tehnika ali pa malo trše kitare), trdno zasidran v tradiciji honky-tonka. Nekateri ga radi imenujejo naslednika Georgea Jonesa, kar je sicer jalova usluga, ker The Possum še precej živo brca, je pa ta oznaka njegove glasbe morda še najbližje resnici. Ni pa seveda omembe vreden avtor, kar ga od Jonesa po drugi plati takoj distancira. Kot pevcu poustvarjalcu mu pa ni bilo nikoli kaj očitati, tudi svojih korenin se je še kako dobro zavedal, kar med drugim dokazujeta tudi njegovi izvedbi pesmi Lovesick Blues in Right Or Wrong: s prvo je Hank Williams konec štiridesetih razsul Opry, drugo pa je pel Merle Haggard.

Strait ima tudi neverjetno diskografsko kondicijo. Ne mine leto brez kakšne njegove plošče, in če že ni nova, je vsaj kompilacija, kot denimo lanska 50 Number Ones.

Somewhere Down In Texas je Straitsov triintrideseti album, sodeč po njegovi uradni spletni strani, in ne prinaša ničesar pretirano novega in inovativnega, pač pa precej tistega, kar od njega pravzaprav pričakujemo. To je zanj in za njegovo komercialno historiko seveda čisto v redu. Naslovnice njegovih albumov spominjajo na Elvisove: na vsaki sta tako ali drugače njegova faca in ime, tudi tale najnovejši ni izjema. Strait sicer ni nikoli bil nikakršna grožnja staršem, že vso svojo kariero je izjemno prijazen in »družinski«, nekakšen John Denver z malce več plina. To omogoča lahko konzumacijo in včasih odpis z besedami »osladno« ali »srčkano«, vendar je tudi novi album takšen, da pod površino skriva precej več. Tu je duet z Lee Ann Womack v pesmi Good News, Bad News, ki je, čeprav tematsko nič posebnega, ena najbolj pretresljivih izvedb v Straitovem repertoarju. Pa še nekaj drugih klasičnih honkytonkovskih balad je, med njimi prednjačita She Let Herself Go in Ready For The End Of The World, in seveda, da je naslov upravičen, poleg naslovne pesmi še, roko na srce, precej osladna patriotska balada Texas, ki je nekakšen johnwaynovski poklon zvezni državi, brez katere ne bi bilo Alama in Straita, kot poje Strait, ampak kar je še pomembneje, ne bi bilo Willieja Nelsona, Dalea Watsona, Roya Orbisona, Buddyja Hollyja, Lyla Lovetta in še marsikoga drugega.

Razni Tobyji Keithi, Buddyji Jewelli in podobni lahko ob intenzivnosti in iskrenosti Straitove interpretacije samo spoštljivo snamejo svoje klobuke, in čeprav ni nikoli bil in tudi verjetno zdaj na stara leta (ali pač?) ne bo nepredvidljiv umetnik nelsonovskega, waylonovskega, cashevskega ali haggardovskega tipa, je tradicija countryja v njegovih rokah (če le ne bo preveč »digitalen« kot na predpredlanski plošči) varna, kar bi težko trdili za večino zadev, ki jih dandanes producira njegova založba.

Matej Krajnc