Letnik: 2005 | Številka: 9/10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

BOUBACAR TRAORE

Kongo magni

Marabi 2005

Novi, kar nekaj časa pričakovani album enega največjih živečih afriških mojstrov igranja na kitaro je letos končno tu. In takoj lahko ugotovimo, da se je čakanje splačalo. Če se morda ne bomo vsi strinjali s tem, da gre za njegov dosedaj najboljši album - okusi in pogledi so pač različni, pa je zato morda komu bolj pri srcu kateri njegovih bolj »intimnih« - pa je trditev, da gre za po vsebini in produkciji najbogatejšega med njimi, zagotovo manj sporna.

O Boubacarju Traoreju smo sicer v minulih dveh desetletjih povedali že vse, kar je pač povezano z njegovim življenjem in opravljenim delom. Ker pa je od predstavitve njegovega zadnjega diskografskega izdelka iz leta 2002 minilo že kar dobri dve leti, ne bo odveč, če omenim, da imamo opraviti z eno izmed še živečih legend malijske popularne godbe. Z neafriškega zornega kota smo ga kaj hitro umestili v krog izvajalcev t.i. malijskega oziroma afriškega bluesa, ob bok tedaj že precej bolj poznanemu in mednarodno uveljavljenemu kitaristu in pevcu Aliju Farki Toureju. Morda velja spomniti, da je bila posebna zanimivost njegovega prejšnjega, že omenjenega albuma prav v treh posnetkih, v katerih igrata skupaj. No, tudi pri tem njegovem najnovejšem izdelku zlahka potegnemo primerjavo z dosedanjim delom Alija Farke Toureja. Prav ta je namreč že pred leti s podobnim pristopom, kot ga je prepoznati na tem albumu, širil glasbene razsežnosti svojega početja, najprej s krepitvijo osnovne akustične zasedbe z dodatnimi malijskimi sodelavci, pozneje seveda tudi z neafriškimi glasbenimi gosti ter ne nazadnje tudi z uporabo sodobnih produkcijskih in studijskih prijemov. Prav v tem smislu je novi album Boubacarja Traoreja drugačen od prejšnjih, saj se je mojster pri njegovem nastajanju odločil za podoben pristop.

Čeprav je na njem osnovni trio prisoten v osmih izmed devetih nanj uvrščenih skladbah, pa je Boubacar posnel eno samo samo z njim. V vseh drugih se mu namreč pridruži še vsaj en sodelavec, včasih pa jih je tudi več. Sam seveda dosledno igra akustično kitaro in poje, »Pedro« Kouyate uporablja kalabaš, razen v eni skladbi, ko poprime za karignan, zasedbi pa se s kalabašem pridruži Bamba Dembelen, Emile Biayenda pa poprime za različna tolkala. To je že nekajkrat omenjeni osnovni trio, s katerim igrata potem dva odlična malijska tradicionalna mojstra: Yoro Diallo s kamele ngonijem, eno izmed izvedenk tradicionalne zahodnoafriške male kitare, in Keletigui Diabate z balafonom; v zaključni skladbi albuma Senekela pa igrata celo oba skupaj s triom. Sicer pa se na albumu pojavita še dva glasbena gosta. Francoski orgličar Vincent Bucher, ki smo ga v takšnih kombinacijah že srečali, se pojavi v štirih skladbah, izmed katerih je ena prava posebnost, saj gre za instrumentalni duet akustične Boubacarjeve kitare in njegovih orglic z zgovornim naslovom Kar Kar – Vincent. V eni sami, a morda tudi najbolj privlačni skladbi na albumu, katere naslov je Kanou, pa se osnovnemu triu pridruži malgaški harmonikar Regis Gizavo.

Razpon od akustičnega kitarsko-tolkalskega tria preko različnih instrumentalnih kombinacij v kvartetu z omenjenim vrhuncem v skladbi Kanou do razširjenih petčlanskih zasedb ter z več kot petminutnim instrumentalnim intermezzom kitare in orglic ponuja seveda izjemno pestro, dinamično organizirano vsebino, ki jo pričakovano bogatijo še posamezni prispevki sodelujočih glasbenikov. Vse skupaj pa spet pričakovano povezujeta mojstrska kitarska igra in glas samega Boubacarja Traoreja. Za album Kongo magni je seveda sam prispeval vse skladbe in vsa besedila. Tokrat se je mogoče brez pomisleka strinjati s trditvijo, zapisano na ovitku albuma, da njegov izid »označuje nov pomemben korak v karieri tega malijskega bluesovskega velikana«. Prejšnji album Je chanterai pour toi je bil zanj pravzaprav netipična epizoda, nekakšna zadnja postaja na nekem njegovem predhodnem potovanju, in ga je tudi kot takšnega konceptualno izpeljal. Zato Kongo magni izraža še toliko bolj pomembno glasbeno stališče; pomembno zanj, pa seveda tudi za tisti del poslušalcev, ki jih je morda že skrbelo, ali se bo ta legendarni mojster sploh še vrnil na prizorišče. In vrnil se je nadvse uspešno!

Zoran Pistotnik