THE WALKABOUTS

Acetylene

Glitterhouse, 2005

Kjerkoli že je, Chrisu Eckmanu bije srce v ritmu ameriškega rokenrola, za povišan pulz pa so tokrat poskrbele tamkajšnje aktualne razmere. Acetylene je na neki način njihova »povratniška« plošča, in to v več pogledih. Nekateri namigi so kazali, da se je skupina definitivno razšla, saj sta vodilna vokalista objavila vsak svoj solistični album in obenem v obdobju od prejšnje redne plošče založba Glitterhouse postregla s kompilacijo tipa best of Shimmers. No, k sreči to niso bili znaki umika, prej dodatni zagon v introspekcijo solističnih iskanj in preverjanje preteklega dela..

Torej Walkabouts navkljub precejšnji zemljepisni oddaljenosti posameznih članov niso prenehali z delovanjem; Eckman se je že davno tega preselil iz Seattla v Evropo, istočasno se je začel zvok Walkaboutsov počasi in zanesljivo nagibati k evropski glasbeni zapuščini, najočitneje je bilo to predstavljeno na plošči priredb Train Leaves At Eight.

Acetylene je vrnitev k tršemu, kitarskemu zvoku, kot ga Walkabouts še zmorejo tako, da s tem ne izgubijo svojega značaja. Pesmi so nastajale v času volitev ameriškega predsednika in vse, kar se je dogajalo okoli tega, je sprožilo jezo, ki so jo Walkabouts stresli iz sebe tako kot se za rokovsko skupino spodobi. Vrnil se je njihov bazični pristop, sedaj so bližje newyorški šoli rokenrola (kak rif bi si zlahka prisvojili Girls Against Boys) oziroma so izpostavili tisto tradicijo, iz katere so pravzaprav zrasli. Najbolj očiten zgled je električni Neil Young: njegovi odprti akordi, ki se gladko prelijejo v ekstatični enostrunski solo, za katerega ne moremo nikoli vedeti, kdaj in kako se bo končal, je še vedno izvrstna iztočnica oziroma predloga prav za tiste vrste izpovedi, ki ležijo na duši Walkaboutsom. Njihov rokenrol je bil vedno preprost, a zato nadvse pošten in avtentičen. Če so ga na nekaj zadnjih ploščah prikrivali z atmosferičnimi okraski, je bil to še vedno avtentičen pristop, točno to, kar jih je v določenem obdobju zanimalo in kar so želeli raziskati. Za širšo potrditev se jim ni bilo potrebno nikoli pretvarjati.

Če so tokrat v ospredju elektrificirane kitare, še vedno ne zmorejo razelektriti napetosti, ki se vzpostavljajo zaradi zadržkov v vokalni izpovedi, Walkabouts se nikoli ne izkričijo. Ta napetost tudi pri poslušalcu povzroči občutek nelagodja kot daljna posledica neke nikdar povsem izživete izkušnje. Še ko so slišati in videti najbolj sproščeni, jih prizemljuje zavest o lastni vlogi. Walkabouts pač niso »only rock'n'roll«, njihov rokenrol nima očiščevalne funkcije, zadaj se vedno oglaša vest in preprečuje popolno sprostitev.

Eckman kot celovit avtor poje večinoma hitrejše, recimo, udarnejše pesmi. Carli je prepustil drugi, senzibilnejši pol, ki je na plošči resda v manjšini, a jo še vedno drži v ravnovesju. Zato brez skrbi, Walkaboutsom navkljub na novo povrnjeni prvinskosti stvari niso ušle iz rok … Za kar bo še vedno priložnost …

Plošča Acetylene je posneta tako rekoč v živo ali vsaj na način, ki naj bi najbolje povzel njihov namen. Oziroma, pesmi so posnete tako, da bodo dejansko zaživele šele na koncertnem odru.

Janez Golič