46. JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA

Ljubljana, od 30. 6. do 2. 7. 2005

Šestinštirideseti jazzovski festival v Ljubljani je obeležila menjava programskega vodje festivala. Po plodnih (a hkrati večkrat tudi kontroverznih) letih Oliverja Belopete se je v programsko sedlo zavihtel David Braun, svoje dni redni sodelavec Muske in iskriv promotor, ki je v prestolnico zvabil že kopico glasbenih kreativcev. Na težko nalogo, ki venomer zahteva kompromise, se je Braun odzval s programom, ki je podrezal v žlahtne pore jazzovske zgodovine (Roy Haynes, Abdullah Ibrahim), v sodobno umevanje jazza kot nerazcepljenega kontinuuma (Vijay Iver and Rudresh Mahanthappa, Juri Honing Trio), ponudil delček emancipatornih evropskih svobodnjaških jazzovskih vej (ICP Orchestra), fuzij z elektroniko (Eivind Aarset Trio) in zvezdniški del, sestavljen iz lekcije funka, jazzovskega popevkarstva, newyorške talilnice raznorodnih godb urbanega miljeja in stičišče jazza z vzhodnjaškimi godbenimi tradicijami (Maceo Parker, Dianne Revees, Yohimbe Brothers, Erik Trouffaz). Skratka, raznolik program, ki v maniri današnjih jazzovskih festivalov išče mesto jazza v sodobni popularni glasbi. Navedena imena so poskrbela za dober obisk festivala. Glavnina tega se je zopet odvijala v Križankah, spremljevalni program pa v Klubu Gromka na Metelkovi in v Cankarjevem domu.

Pa se obregnimo najprej ob spremljevalni program festivala v osrednji domači kulturni ustanovi, ki je drugi dan festivala ponudil duet Raw Materials, ki ga sestavljata indijska emigranta, ustvarjajoča v ZDA, kjer si počasi ustvarjata imeni v svetu sodobnega jazza, ki ga pianist Vijay Iver in pihalec Rudresh Mahanthappa pojmujeta kot kompozicijo z odprtimi nastavki za improviziranje, s tem pa zgodovinske tvarine burnih svobodnjaških strujanj poznih šestdesetih let plemenitita s harmonijami indijske godbe in mehkobnim, pronicljivim igranjem, ki se večinoma izogiba robustnim, zanesenim in ognjevitim prvinam free jazza in se raje osredotoča na svobodnejše členjenje melodij in liricizem. V poznem terminu sta zaigrala nekaj lastnih kompozicij in skupinskih improvizacij, v katerih je Iver na klavirju demonstriral izjemen tok in domišljijo v improvizacijah, mehek dotik in tekočo ritmiko, nagnjenost k repetitivnim, cikličnim melodičnim frazam, ki mu nudijo polet v neznano. Rudresh Mahanthappa na altovskem saksofonu je vzhajajoče ime sodobnega jazza s priznanji revije Down Beat, čigar igranje sloni na izraziti ritmiki in izrazito vase zazrtem liricizmu, v katerem občutljivo gnete kromatiko in poudarja poltone, barva in zateguje ter se osredotoča na nenadne prevrate v melodičnem loku. Vsekakor se je Rudresh izraziteje znašel v sredinskih legah altovskega saksofona, prehodi v višje lege pa so bili občasno preveč »cvileči« in piskajoči z izrazitim vibratom, s tem pa spominjajoči na številne indijske »pleh bande« in hollywoodske orkestre. Spoj klavirske ritmike afriških in indijskih korenin z aritmijo drznejših jazzovskih izkušenj ter saksofonskih melodij, ki jih Mahanthappa preobrača z različnih kotov deluje izredno sproščeno in lahno, Vsekakor duet, ki v skoraj desetletju skupnega ustvarjanja še vedno razvija svojo identiteto in ki glede na raznolikost v ustvarjanju obeh protagonistov v prihodnosti obeta marsikaj. Kritika gre le organizatorju, ki je zahtevnejšo izraznost dueta Raw Materials uvrstil tako pozno na spored.

Naslednji dan smo lahko prisluhnili kitaristu in elektrofoniku Eivindu Aarsetu in njegovemu triu, nadaljevalcem dela mlajše generacije skandinavskih glasbenikov, ki po slišanem sodeč sodijo v predal eteričnih, impresionističnih zvočnih slik, ki so jih veterani Jan Garbarek in Terje Rypdal snovali za založbo ECM, vendar cepljenih s sodobno izkušnjo elektronskih glasb, ki se zrcalijo v delu trobentača Nilsa Petra Molvaerja (Aarset je nepogrešljivi član njegovih zasedb) in klaviaturista Buggeja Wesseltofta. Trio, ki je nastopil v drugačni zasedbi od napovedane, pa je žal ponudil mlačno zvočno sliko predvidljive elektronske ezoterike, ki z zankanjem sproti nasnemava in modulira zvočno gmoto, ki počasi gradi na atmosferi in iz nežnega ambienta prehaja v pulz, ki povzema snovanja Milesa Davisa iz sedemdesetih z »zapohanimi« basovskimi linijami in posega po lomljenih ritmih elektronske plesne godbe, čez katere Aarset nato plete opojne, dolge tone, milozveneče solaže in občasne melodične romanticizme. Dobra stran zasedbe je bil bobnar s skrbnim ozvočenjem tolkalskega kompleta, ki je s pridušenimi udarci in mehkobno igro metlic kreiral miniaturne ritmične osnove, podobne pulzu tolkalca zasedbe Radian Martinu Brandlmayerju. Vsekakor nastop, ki v dobi raznotere kreativne rabe tehnologije v godbah posega v dolgočasnejši spekter le- teh.

Uvod v letošnji festival v avditoriju ljubljanskih Križank je pripadal raznorodni domači zasedbi Lolita, veteranom, ki že leta plujejo po stičišču različnih godbenih praks, od jazza, rocka, funka, prek navihanih scenskih godb, do vplivov raznolikih etno godb, ki se zlivajo v samosvojo in prepoznavno fuzijo s prepoznavnimi melodijami pihalca Primoža Simončiča in kleno cepljeno ritmiko basista Iztoka Vidmarja in bobnarja in tolkalca Marijana Staniča. V zadnjih letih trio kreativno paberkuje po svoji preteklosti in jo členi na bazi improvizacije v iskanju nenehnega izziva, ki ga ponujajo gostovanja različnih glasbenikov iz raznolikih godbenih okolij in zgodovin (Jessica Lurie, Ventzislav Blagojev). S slednjim trobentačem je Lolita posnela album Triple X, na krilih tega pa je zasedba tokrat nastopila z odličnim nemškim trobentačem Axelom Dörnerjem, pomembnejšim snovalcem improviziranih godb in svobodnjaškega jazza v svetu, ki z inovativnostjo širi izrazni zvočni spekter trobente. Glede na ad hoc naravo tega srečanja ni čudno, da se je v tako prepoznavno zvočno enoto, kot jo goji zasedba Lolita, Dörner vključil z vznesenimi solažami, iskrivim prepihovanjem, ki izstopa iz tonskega sveta v svet šuma in hrupa, ter s podvajanjem in barvanjem prepoznanih melodij, ki z nenehno dekonstrukcijo, členjenjem in atomiziranjem melodij in »groova« dobivajo nov in svež karakter (tudi ob razširjeni družini pihal, po katerih posega Simončič, v zadnjem času posebej po sopranu). Seveda po slišanem sodelovanje z Dörnerjem pušča v godbi še dovolj manevrskega prostora, ki se bo lahko zapolnil s stalnostjo sodelovanj. Kljub vsemu smo bili priča presenetljivemu špilu, ki ga je kvarila le obupna zvočna slika, ki žal postaja stalnica festivalskega programa v Križankah.

Naslednji je stopil na oder legendarni bobnar Roy Haynes s kvartetom mladcev Fountain Of Youth, zasedbo, zavezano preigravanju žlahtne boperske zgodovine, ki jo je Haynes skusil na lastni koži in kot tolkalec oplemenitil in poganjal marsikatero zasedbo in ploščo nesmrtnih velikanov jazzovske godbe in ki se je v zadnjih desetletjih tudi izraziteje izpostavil kot vodja zasedb z izjemno energijo in zanosom, ki je poganjal tudi pričujoči stil. Haynesa krasi izrazit smisel za swing skrajno sproščenega in čistega značaja, v katerem z lahkoto gradi ritmično napetost v pulzu, imeniten »drive«, ki še tako zlajnane ritme tisočkrat odigranih klasik poganja naprej. Kljub osemdesetim je Haynes na odru deloval najmlaje, poganjal in začinjal igro kvarteta z zabavnostjo in gledal pod prste mlajšim izvajalcem, med katerimi sta izstopala pihalec Marcus Strickland na tenorskem in sopranskem saksofonu s tehnično briljanco, a morda že kar prečistim, osladnim tonom, in basist John Sullivan, medtem ko je igro pianista ponovno dodobra zapacala celostna zvočna slika. Lekcija iz »hard swinga« je dodobra pokazala stara načela jazza o »plačevanju dolgov«, ki so ga izrinila iz obrtništva glasbenih institucij.

Še ena zgodovinska lekcija je sledila na nastopu Macea Parkerja, ki je med igranjem izkazal vso vehemenco v organiziranosti močnega ansambla, sprotnem vodenju z medklici soigralcem, ki se jih je učil pri Jamesu Brownu, in zanosnem preigravanju železnega repertoarja fankerskih in R and B klasik. Te so izgubile intenzivnost le spričo res že malce plesnivega in predvidljivega repertoarja in nagnjenosti k pretirani všečnosti, ki jo ne gre zamenjevati z neobhodnim zabavljaštvom kot obveznim historičnim delom funkerske vročice.

Juri Honing, prihajajoča pihalska senzacija iz neumornih struj skandinavske jazzovske kreative, se je predstavil s svojim akustičnim triom, ki ga krasijo Honingov čisti zvok tenorskega saksofona in izjemno variiranje v melodijah, melodični bas Tonyja Overwaterja, ki je navdušil predvsem z melodičnim uvodom v eno izmed zadnjih skladb nastopa, v kateri je imenitno povzel arabske harmonije, in bobnar mehkega, zadržanega in preudarnega udarca Joost Lijbaart. Kljub temu, da trio suvereno pluje po različnih glasbenih tokovih, od latino godbe do popa, je bil nastop mogoče rahlo preveč zadržan, zavrt v preskokih »čez«- tja, kjer se resnično sproža vročica.

Solistični klavirski recital južnoafriškega pianista Abdullaha Ibrahima je bil nedvomno vrhunec festivala, globoka, čustvena meditacija, v kateri nas je Ibrahim ponesel čez vsa desetletja ustvarjanja v eni uri z občutljivo sežetim gradivom z mehkobnimi harmonijami, smelim ritmiziranjem, ponikajočimi se liricizmi s smislom za tok in gradnjo nastopa, brez odvečne dinamike, iksreno, pretresljivo z medklici rodni črni celini in globokimi brazdami jazzovske (z)godbe. Nastop, ki si je upravičeno zaslužil stoječe ovacije je bil preprosto premočna izkušnja, da bi nato podlegli sicer vrhunsko interpretiranim, a zloščenim, z odvečnim glamurjem in z izkušnjo zvezdništva okičenim jazzovskim popevkam Dianne Revees.

Pričakovanja ob nastopu legendarne skupine ICP Orchestra, ene ključnih zasedb v zgodovini evropske povojne jazzovske zgodovine, začinjene z njenimi prevratnimi umetniškimi strujami fluksusa, dadaizma in absurdnega humorja, ki se zrcali v njenih pol komponiranih, pol improviziranih skladbah, v katerih avtorsko prevladujeta izjemen, nabrit tolkalec pokvečenega smisla za swingaški pulz Han Bennink in z izkušnjo Monka ozaljšanji pianist Misha Mengelberg, so se hitro trazblinila v rutiniranosti in brezbrižni nezainteresiranosti obeh. Špil, ki prevrača različne jazzovske stile, se dotika klasične glasbe in oba lomi in vzpostavlja z improvizacijo, je rešilo izjemno branje Duka Ellingtona ob koncu nastopa. Enako vlogo so odigrale kompozicije in iskrive improvizacije na violončelu Tristana Honsingerja, ki postaja osrednja figura v poznem obdobju tega pomembnega ansambla.

Zaključna špila sta bila zame eno samo bridko razočaranje. Trobilec Erik Truffaz s svojim kvartetom Ladyland in gostom, vokalistom Anouarjem Troudijem, je zabredel v duhamorno fuzijo električnega jazza v spoju s tradicijami bližnjega vzhoda. Projekt Yohimbe Brothers znanega newyorškega strunarja Vernona Reida in Dj Logica pa je zašel v pretirano nagneteno mešanico urbanega in ruralnega, v zmes hiphopa, latino glasbe, rocka, funka in bluesa brez izrazite linije, idejno razvodenelo in pretirano, z edino dobro točko v mc-ju Taylorju McFerrinu (sinu slavnega Bobbyja McFerrina), ki je navduševal predvsem s svojim vokalnim tvorjenjem beatov, in v imitiranju skrečanja, s katerim je prekosil na stari šoli temelječega Dj Logica.

Festival je po obisku nedvomno uspel, ni pa ponudil nobenih neizbrisnih spominskih usedlin. Očitno bo treba o nadaljnjih kompromisih med zvezdništvom in financami ter prikazom kvalitete in kreativnosti ponovno premisliti, sicer pa je to stara rak rana festivala, okoli katere se krešejo mnenja že več let ...

Luka Zagoričnik