WHITE STRIPES

Križanke, Ljubljana, 6. 7. 2005

Da smo koncertni potencial enega večjih rockerskih fenomenov ta hip, ki prodaja na milijone plošč in žanje pohvale na vseh koncih sveta, lahko preverili tudi pri nas, gre zahvala posebni turneji, ki jo je »mašinerija« White Stripes pod ugodnejšimi finančnimi pogoji namenila vzhodni in južni Evropi. Čeprav se ob tem podatku zdi, da je bila karta z okrog 30 evri že pregrešno draga, je treba tudi vedeti, da se je organizatorju koncerta le tako vsaj približno izšel račun, saj sta svetovni zvezdi v Ljubljano pritegnili vsega dva tisoč ljudi (od tega je bilo okrog 50 kart prodanih v tujini). Številka na eni strani lepo kaže na stopnjo spremljanja sodobnih glasbenih dogajanj pri nas oz. zanimanja zanj, na drugi pa precejšnjo mero skeptičnosti slovenske publike v smislu, kaj sploh lahko dva mega razvpita glasbenika pokažeta na velikem odru Križank.

Na kratko bi rekla, da sta za minimalizem, ki ga vzdržujeta, pokazala veliko. Pred publiko, ki je na začetek čakala približno uro, sta prišla direktno, brez predskupine, za ogrevanje je poskrbela le primerno izbrana glasba iz zvočnikov skupine The Gun Club. Primeren je bil tudi njun začetek – udarna uspešnica Dead Leaves and the Dirty Ground, ki je nakazala, da bosta priredila oster, brezkompromisen in glasen koncert. Občinstvo v Križankah sta z izborom komadov hitro razvnela, prvi pravi vrhunec s ploskanjem in petjem pa je bila že uspešnica Blue Orchid z zadnjega albuma Get Behind Me Satan, kateremu sta se pričakovano tudi največ posvetila, čeprav sta odigrala vsaj po en komad, praviloma pa več, tudi z ostalih štirih plošč. Glede na to, da v živo igrata različne priredbe Boba Dylana, obdelava Love Sick za poznavalce ni bila veliko presenečenje, bolj je presenetil osrednji del koncerta, ki je bil precej eksperimentalen. skladbe sta v njem krajšala, obračala, vanje vmeščala nove elemente, jih kombinirala in ob vseh kolovratenjih včasih tudi »zafušala«. Simpatično je bilo, da tega nista kamuflirala. V tem delu je bilo tudi največ Jackovega skakanja od inštrumenta do inštrumenta, včasih sočasnega igranja kitare, koncertnega klavirja ali orgel in preizkušanja vzdržljivosti ter tolerantosti publike. A ta jima je jedla iz roke. Zaključni del koncerta je spet pripadel uspešnicam, petju publike, njenem ploskanju, medsebojnemu vzbujanju simpatij in seveda največjemu hitu Seven Nation Army za slovo.

Čeprav bi si bilo rudamentarne White Stripes veliko bolje ogledati v klubskem prostoru kot na odprtem odru Križank, se je treba sprijazniti, da je detroitski duo klubske okvire enostavno prerasel. Sta mega zvezdi, ki nastopata na mega odrih. Temu dejstvu sta se znala prilagoditi, tako vizualno, z dodelano odrsko scenografijo in kostumografijo, kot zvočno, z dinamiko nastopa, uporabo različnih inštrumentov in menjavanjem kitar ter vključevanjem elementov performansa v svoj nastop. Pri nas žal nimamo ne klubov, ne koncertnih organizatorjev in verjetno tudi ne dovolj publike, ki bi jih bili sposobni dostojno sprejeti v prejšnji ustvarjalni fazi.

Viva