Ari Up

Prava bojevnica

Leto 2005 si bomo med drugim zapomnili tudi po vrnitvi številnih rokovskih junakinj na glasbeno sceno. Če sem se spomladi razveselila samostojnega glasbenega prvenca Ane da Silva (ex Raincoats), me je pozno poleti presenetil nov glasbeni izdelek Ari Up, gonilne sile nekdaj odličnega ženskega benda The Slits.

Dread More Dan Dead (Collision, 2005) je naslov prvega samostojnega albuma pevke Ari Up, ki nam že v imenu ponuja odgovor na spontano postavljeno vprašanje: le kje se je vsa ta leta skrivala nekdanja punkerica in šefica benda The Slits. Ne, bolj kot mrtva je Ari še vedno pri močeh, z ekspresivnimi dredi, ki so njen zaščitni znak že od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Posluh in razumevanje za izid prvenca je našla pri nemški založbi Collision. »Tudi v preteklosti sem že snemala, vendar so se pri založbi vedno praskali za ušesi, kam naj me vtaknejo, v kateri glasbeni predalček spadam. Nikoli mi niso odkrito pojasnili, da jim ni recimo všeč glasba ali da ničesar ne znam, preprosto niso vedeli, kaj naj z menoj, kam spadam, v punk, reggae, to ni bil RandB, niti hiphop …«

Razmišljanje odgovornih pri založbah ni iz trte zvito. Ari Up je namreč od nekdaj ustvarjala žanrsko pestro glasbo. V bendu The Slits je uspešno spajala punkovsko melodiko z dubovskim reggaejem. Podobne glasbene nastavke zasledimo tudi na prvencu, posamezni komadi zvenijo zelo »slitsovsko«, le v besedilih in sporočilnosti zasledimo nekoliko mirnejši, zrelejši in bolj izkušen pristop, če pri Ari Up sploh lahko govorimo o tem (v True Warrior poje: I need a man with strong nature, / A bad boy to society / A lover to his family). Ari je namreč še vedno tako punkovsko nabrita, tako prostodušno odprta in iskrena, da imaš občutek, da se je pri njej čas dobesedno ustavil, mišljeno v pozitivnem pomenu. Glasbene sitnobe bodo seveda v izdelku iskale presežke, pletle refleksije v znanem stilu: Komu je plošček namenjen, ali povedano drugače, kdo je ciljna publika, na katero meri ali jo skuša pridobiti? Prav predstavljam si, kako prostodušno bi Ari poskočila, če bi jo izzivala s takimi vprašanji, vsaj zdi se mi tako, kakor jo intuitivno skozi glasbo razumem in občutim ta trenutek.

Ari Up se je požvižgala na okolje in glasbeno industrijo že kot petnajstletna deklica. Njeno pravo ime je Ariana Forster, je hčerka nemškega založnika, ki se je pri štirinajstih letih z mamo Noro preselila v Anglijo. Odraščala je v boemskem okolju Londona, njen očim je v sedemdesetih letih postal nihče drug kot Johnny Rotten, prve kitarske lekcije je prejela od Joeja Strummerja. Ne čudi torej, da je leta 1976, pri štirinajstih, osnovala bend The Slits z danes mitično zasedbo: z bobnarko Palmolive (Paloma Romero), kitaristko Viv Albertine in basistko Tesso Pollitt. Odločitev za nastanek benda je padla na koncertu Patti Smith (spet ta Patti), sledila je znana turneja s skupino Clash (maj 1977, White Riot Tour), pa gostovanje in snemanje na BBC pri slovitemu radijcu Johnu Peelu, koncertiranje s sodobnicami tipa Neneh Cherry in Nina Hagen. Pri skupini The Slits je šlo veliko bolj za obliko druženja in v začetku za življenjski slog kot za glasbeno skupino. Vidimo jih lahko tudi v filmski punkovski fantaziji Jubilee Dereka Jarmana. The Slits so v poznih sedemdesetih letih ponudile žensko verzijo prve punkovske britanske generacije. Toda bolj kot značilen punkovski pristop jih je že od začetkov zaznamovala izrazita samosvojost, da o glasbeni viziji ne izgubljamo besed. Prav bendoma The Raincoats in The Slits gre v veliki meri zasluga, da so iz pop kulture povsem iztrgale spolne in druge klišeje. Značilni DIY-etos je ženskam omogočil potreben prostor za izražanje brez strahu, da bi se počutile smešne. Punk je za vse pomenil začeti od ničle, zavreči vse tradicionalne rokovske klišeje, bil je razglašen, kaotičen, bazičen, vznemirljiv, nepredvidljiv in protitrendovski. Leta 1979 so The Slits posnele provokativen prvenec Cut, ki ga še bolj kot naslovnica odlikuje močna glasba, ki je popolnoma redefinirala punkovsko okolje kot prostor za ženske, ustvarile so amaterski, kakofoničen zvok, ki je bil za mnoge pravi duh punka. V težave so zabredle zaradi naslovnice albuma Cut, na kateri so se pojavile namazane z blatom, tako da so bile videti gole, odete le v predpasnike. Trdile so, da je to zgolj parodija na prevladujoče podobe žensk; drugi so mnenja, da so bile tudi one preprosto zapeljane v tradicionalni marketing glasbenic. Neizpodbitno dejstvo je, da v nasprotju z veliko bolj znanimi sodobniki Sex Pistols niso nikoli dosegle komercialnega uspeha, dasiravno so tudi pri njih založbe in menedžerji (konkretno spet Malcolm McLaren) zavohali potencial, ki so ga punce skrivale v sebi, in skladno s tem tudi prostor na medijskem tržišču popularne kulture. Dokaz več, kako mačistična in ozka je bila rokovska kultura v sedemdesetih letih, kajti pravega prepoznanja v izvornem, pionirskem delu britanske punkovske scene ni bilo, razlog je bil preprost: bile so povsem ženski bend. V nasprotju z drvečo agresijo takratnega moškega roka je bil album Cut veliko bolj ritmično strukturiran, lirika v pesmih, kot so Spend, Spend, Spend, Shoplifting inTypical Girls, pomeni proslavljanje svobode dekliške delikvence in opozarja na prevzemajoče in obkrožajoče okolje potrošniške kulture, ki manipulira z žensko samopodobo.

»Naporno je bilo biti dvajset let pred časom, živeti življenje kot ženska v našem slogu, v takratni družbi, politiki in v glasbenem poslu, ki je bil tedaj še močno v moških rokah. Bilo je trdo in neizprosno. Nobene možnosti preživetja nismo imele. Samo poglej nas, kako smo bile oblečene, poglej naše navade in glasbo. V sedemdesetih letih je bilo vse drugače, pa poglej danes vse te dekliške skupine. Ali mi lahko našteješ največje ženske rokovske bende? Kje so? Mogoče bi bilo vse drugače, če bi se takrat lahko odtrgale od moškega šovinizma, od vsega tega sranja … saj veš, npr. Sex Pistols in The Who so lahko razbijali glasbila na odru, The Clash imajo lahko svoje mesto v Rock and Roll Hall of Fame. Fantje so fantje, so punkerji, lahko so poredni, to je bilo sprejemljivo, celo to, da so bili Sex Pistols revolucionarni, je bilo sprejemljivo. Toda The Slits ali katerikoli drugi ženski bend ni bil sprejemljiv. Vsega tega se takrat seveda nisem v celoti zavedala, imela sem vsega štirinajst let. Osebno nisem imela pojma o glasbenem poslu, čeprav smo bile dvajset let glasbeno, duhovno, revolucionarno, socialno, slogovno pred časom, toda bile smo punce – in punce ne vedo! Danes bi bile ravno v koraku s časom.«

No, z veseljem lahko ugotovim, da resnična in do obisti kruta dejstva Ari Up vendarle nadgrajuje glasbena zgodovina, ko pozorni in verodostojni ocenjevalci, glasbeniki in umetniki prepoznavajo in cenijo inventiven glasbeni prispevek benda The Slits. Čeprav so bile del prvega vala britanskega punka (The Clash, Sex Pistols, Buzzcocks), jih v retrospektivi njihova zvočna slika v celoti veliko bolj približa naslednjim, ritmično punkovsko funkovskim bendom tipa Gang of Four, Au Pairs in ESG.V svoji kratki karieri je skupina posnela le dva studijska albuma (Cut in Return of the Giant Slits), zato pa so imele izrazito intuitivno, neuničljivo glasbeno vizijo, ki je preživela do dandanašnjih dni. Prav zaradi teh lastnosti so močno navdihnile številne glasbenike in glasbenice ne glede na specifičen glasbeni žanr, od riot grrrl z njihovimi feminističnimi polemikami do PJ Harvey, ne glede na spol so njihovo vizijo sprejeli vsi, ki so bili motivirani za premestitev punkovskih meja čim širše in globlje v glasbeno in vsakršno zavest. Njihove pesmi – kot Typical Girls, Love and Romance ter priredba I Heard It Through the Grapevine – so klasika in nepozabni del glasbene zgodovine.

V zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Ari Up skupaj z znanim dub producentom Adrianom Sherwoodom osnovala skupino New Age Steppers. Potrošniška mrzlica v osemdesetih letih in vsa gniloba in plehkost glasbe (izjema je vzhajajoči hiphop) in družbe so Ari Up prisilile v novo obliko upora. Z možem in dvojčkoma je osem let preživela v divjini Bornea, kjer je lahko v realnosti izživela svoje artistične sanje med tribalnimi ritmi benda The Slits in njihovo »golo žensko naravo« na fotografiji. Na Jamajki je veliko plesala pri Stone Love Sound System, se ukvarjala z oblikovanjem, glasbo, mediji so ji nadeli novo umetniško ime Madussa, ostaja pa še vedno duhovno popolnoma svobodna, ekscentrična in energetsko nabita kot vedno.

Zadnja leta živi razpeta med Kingstonom (Jamajka), Londonom in New Yorkom (Brooklyn, če smo natančni) in ustvarja, tako kot vedno, naravnost iz svoje glave, srca in izkušnje. Nobeno presenečenje ni, da tudi dandanes ohranja veliko naklonjenost »punky reggae« ritmom, podobno, kot je počela v The Slits ali v New Age Steppers, Rip Rig and Panic in v nemških Terranova.

»Ko danes na koncertih igram stare komade The Slits, zvenijo popolnoma v redu, zadeve so aktualne še dandanašnji, sploh niso zastarele. Kot da ne bi bilo nobene časovne razlike! Moj solo projekt je nadaljevanje starih »šolskih« zadev, plus veliko dancehall glasbe, starega dobrega reggaeja. Tako nekako bi danes zvenele The Slits ali pa New Age Steppers.«

V glasbenem tisku krožijo novice, da je v prihodnosti možna ponovna združitev benda The Slits. Ari Up to zanika, ker v bistvu »nismo še niti začele. Naše življenje je bilo prekinjeno v samem začetku. In če danes nastopam samostojno in če se bomo s puncami iz benda v prihodnosti spet zbrale za turnejo, potem bo spet nastopila velika revolucija. Še vedno ni namreč ničesar takega, kot so The Slits.«

Varja Velikonja

Viri:

Simon Reynolds. Rip It Up and Start Again; Post punk 1978-84. Založba Faber and Faber Lim.; London, 2005.

Simon Reynolds and Joy Press. The Sex Revolts. Serpent's Tail; London, 1995.

Roni Sarig. The Secret History Of Rock. Bilboard books; New York, 1998.

www.ari-up.com