Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Viva in BIGor

Bloc Party

Bend na pedalih

Britanska rockovska produkcija doživlja v zadnjih letih pravi preporod. Med najbolj opazne izvajalce sodita škotska skupina Franz Ferdinand in londonski kvartet Bloc Party, ki je odmevnemu prvencu Silent Alarm dodal še ploščo remiksov ter tako nadgradil prodor med popularnejša imena novodobnega postpunkovskega vala. Še eno naporno leto je ta mlada skupina končala z dolgo evropsko turnejo, na kateri so se nam najbližje približali s koncertom v okolici Trevisa. Čeprav smo se gnetli v tamkajšnjem klubu New Age, nam po poteh, ki jih diktirajo založbe in njihovi zastopniki, ni uspelo sesti s fanti za mizo – odredba je bila, da jih čez dva dni pokličemo po telefonu. V Zürichu se je oglasil basist skupine Gordon Moakes.

V vaši glasbi je zaznati močan vpliv zadnje čase zelo popularnega post punka s konca 70. in z začetka 80. let 20. stol. Zakaj?

Vzroki so številni. Z mojega stališča Bloc Party nismo šli eksplicitno v odnos s temi zvoki kot z nekakšno referenco. Verjamem, da je naš spekter širši. Po svoje pa razumem, zakaj se vsi ti zvoki dogajajo ravno zdaj, po obdobju, ko sta bila rock in plesna glasba po svoje precej ločena, na različnih koncih. Logično je bilo, da se bosta obliki nekoč spet začeli zlivati. Sicer se je pa kar zgodilo, da glasba zveni podobno kot novovalovska glasba s konca 70. let.

Kdaj se je zgodil preobrat v vaši karieri? S pogodbo z založbo Wichita ali že pred tem?

Mhm. Mislim, da je bila glavna prelomnica to, da smo našli bobnarja Matta. To je spremenilo celotno dinamiko v skupini in nam omogočilo, da delamo kreativno, kot smo se trudili tudi do takrat. Matt je potenciral naš potencial. To je bilo glavno. Od tod dalje smo sicer imeli tudi nekaj sreče, da smo srečali prave ljudi in z njimi delali.

Kako ste se spopadli s tem, da ste iz anonimnega benda prišli na naslovnice glasbenega tiska? Se vam zdi, da so poleg glasbe mediji bistven element vašega uspeha?

Verjetno ne moreš biti uspešen, če te ni v medijih, ker to pomeni, da te ljudje ne poznajo. Težko bi bilo prodati veliko plošč, če ljudje, ki spremljajo glasbeni tisk, ne bi prišli v stik z nami. Po drugi strani pa se nikakor nismo nadejali, da bo tisk opravil naše delo. Konec koncev mora biti glasba tista, ki se dotakne ljudi, ne glede na to, kaj o njej pišejo. Prva stvar je vedno glasba, ki jo ustvariš, tudi za nas je najpomembnejša, vse drugo pride potem.

Kako ste se spopadli s popularnostjo?

Ni bil tako velik skok. Nismo kar postali zvezde. Nekaj let smo igrali po klubih po Londonu in okolici, potem se je začelo stopnjevati. Veliko ljudi je vedelo, kdo smo, obstajali so pritiski. Na neki točki smo ugotovili, da fizično ne bomo več zmogli, če za svoje delo ne bomo plačani. Vse to je postalo dobesedno celodnevno garanje. Nujno smo potrebovali pogodbo. Ko smo jo podpisali, smo res postali veliki. Še preden je bila plošča končana, smo imeli eno celo leto turnejo. Zdaj smo spet na turneji … Zdi se mi kar naraven razvoj dogodkov od začetka do zdaj.

Veljate za dober koncertni bend. Je bila plošča remiksov narejena zato, da po koncertnih odrih osvojite še plesne?

No, ne želimo si, da bi se v zgodovino zapisali samo kot koncertni bend. Nastopanje pred publiko je le del vsega, kar lahko izražaš kot glasbenik. Svojo glasbo smo vedno želeli ustvarjati tako, da zveni kot nekaj, kar deluje kot zdravilo, da ima globino in da te zadane. Plošča remiksov je druga plat vsega tega. Ni bila narejena zato, da bi prodrli na neko novo tržišče. Ljudje so že prej vrteli naše plošče na plesiščih, glasbeniki pa so zadnje leto delali svoje verzije naših komadov. V bistvu gre za kroženje našega dela.

Na koncertih na veliko uporabljate pridobitve novih tehnologij. Kakšno opremo in efekte pravzaprav uporabljate?

Uau! Nikakor ne gre za kakšno hudo inovacijo. Uporabljamo samo veliko kitarskih pedalov, za vsem ni prav nobenih računalnikov, vse je popolnoma organsko, samo gumbi so. Veliko se da narediti s temi pedali, s kombiniranjem zvokov, ki jih proizvajajo, če jih odvzemaš in dodajaš k temu, kar znajo. Nismo tehnološki bend. Smo pa zelo odprti za različne načine dela in zanimajo nas zanimivi zvoki.

Kot na primer zvok, ki je podoben zvoku teremina.

Gre samo za kitarski pedal, ki lahko v neskončnost ponavlja isti zvok. Če vzameš visoko noto, jo lahko uravnaš tako, da se ponavlja v neskončnost. Spustiš jo čez pedal, ki lahko zvok dvigne ali spusti za oktavo, to lahko naredi ton še višji, tako da na koncu dobiš resnično visokotonski hrup. V bistvu ni čisto nič drugega kot kitarski pedal.

Kako vplivajo vsi ti pripomočki na vašo glasbo?

To je polovica vsega, kar delamo, ali pa vsaj tretjina. Stalno preizkušamo meje, do kod lahko gremo s temi pedali, delamo zvoke, ki jih prej nismo slišali. Te zvoke kombiniramo z glasbo, ne vključujemo jih zgolj za podlago. Pogosteje so začetna točka naših komadov. Gre za zelo pomemben del tega, kar počnemo. Nismo bend, ki bi igral na akustične kitare in delal svoje verzije komadov. Vedno smo čutili, da je način, kako igramo bas, bobne, kitare in efekte, pomemben za pesmi.

Po dolgi turneji se odpravljate domov, snemat nov album, in pred vami je težka naloga preseči odličen prvenec.

Mogoče.

Na kaj se boste osredotočili in kaj lahko pričakujemo?

Raje ne pričakujte ničesar. Nikar ne pričakujte, kako bo zvenel. Še sam nimam pojma, kako bo slišati. Mislim, da bodo prišli v ospredje ti tehnični elementi, o katerih sva govorila. Upajmo, da bodo pesmi spet različne, da bodo široka paleta vsega, kar delamo. A o tem je težko govoriti v tem trenutku. Zamisli imamo, vendar še ne vemo, kako jih bomo posneli in uresničili. Stvari so odprte, vse do konca.

Viva in BIGor

(zahvala Davidu Verbuču za posredovanje)