Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

Washington »Canario« Luna

O revščini ne moreš peti v zlatih oblačilih

Washington »Canario« Luna je ena največjih urugvajskih glasbenih legend. Na ovitkih plošč se običajno pojavlja ob steklenicah in s cigareto v rokah, prepoznaven je po kričečem in raskavem glasu, ki ga spremljajo živahni ritmi.

Urugvajci njegovo ime radi povezujejo s pijačo in komunizmom. Canario Luna je najpomembnejši izvajalec urugvajske murge in candombeja, glasbenih stilov, ki ju izvajajo predvsem med karnevalom, glasbeniki pa ju čez leto vadijo s prepevanjem po gostilnah. Z Washingtonom »Canariom« Luno sva se v začetku lanskega oktobra pogovarjala pri njem doma v urugvajski prestolnici Montevideu.

Gospod Luna, ko sem urugvajske prijatelje spraševal, kje bi vas lahko našel, so se spogledovali med seboj in spraševali, ali kdo ve, katerega lokala se zadnje čase najbolj držite. Na koncu so mi vendarle našli vaš domači telefon.

Kar dobro so se lotili iskanja. Najlažje me je najti v družbi prijateljev po tukajšnjih lokalih. Prijateljem sem zelo hvaležen, saj me ravno oni nekaj dni pred nastopom opozarjajo na to, da moram manj piti in kaditi. Ob njih je seveda še moja družina, ki mi prav tako pomeni smisel življenja. S soprogo sva skupaj že več kot 40 let in imava tri otroke.

Kako bi komu iz Slovenije na kratko razložili, kaj sta murga in candombe?

Murga je skupina sedemnajstih glasbenikov, ki v enem mesecu zapojejo o vsem tem, kar se je v urugvajski družbi zgodilo v enem letu. Murga je španskega izvora, nastop teh glasbenikov pa je nekakšna ljudska kritika razmer v državi. Besedila so kritična, a satirična in šaljiva. Običajno murgo sestavljajo trije bobnarji in moški pevski zbor v živobarvnih oblačilih in s pobarvanimi obrazi. To je zvrst glasbenega gledališča, ki ga lahko doživljamo med našim karnevalom. Ta traja kar štirideset dni in je najdaljši karneval na svetu. Glasbeniki se na murgo pripravljajo že precej pred festivalom. Med festivalom pa nato nastopajo na odrih, imenovanih tablados, ki so postavljeni po različnih delih mesta. Med posameznimi skupinami prihaja do pravega tekmovanja. Murga je, tako kot candombe, hkrati glasbeni stil. Pri candombeju se na paradi v skupini zvrsti tudi do sto bobnarjev. V nasprotju z murgo ta ritem izvira iz Afrike in je že stoletja sestavni del urugvajske kulture. V Urugvaj so ga prinesli afriški sužnji. Še danes ga je mogoče doživeti na ulicah, v dvoranah ter predvsem med karnevalom. Skupina, ki na karnevalu izvaja candombe, se imenuje comparsa. Najboljše so tiste, v katerih so črnci. Ko hodi takšna skupina po ulici, pride do vsesplošnega plesa.

Kako pa je z besedili? Raul Castro, ustanovitelj in vodja najpopularnejše murge Falta y Resto, je nekoč dejal, da »murga govori s preprostimi verzi, ki si ne želijo doseči slave«.

Murga je glasba delavskih četrti. Vsaka takšna četrt v mestu ima svojo skupino. Tako na primer La Teja, La Union in mnoge druge. Murga je poleg tega močno povezana z boemstvom. To je glasba, ki pripada mestnim četrtim in ljudem po tamkajšnjih kavarnah in gostilnah.

Pravijo tudi, da je murga povsem moška stvar, v kateri ženske nimajo kaj iskati …

Ni čisto tako. Imeli smo in še imamo ženske murge. Meni ni všeč mešana murga, v kateri so moški in ženske. Mogoče sem staromoden, ampak menim, da morajo imeti ženske svoje, moški pa svoje murge. Če se pomešajo, začnejo moški uporabljati grde besede, to pa mi ni všeč, ker ni več spoštovanja. Slišal sem veliko odličnih ženskih murg, ni pa dobro, če začnejo spuščati svojo raven in hočejo posnemati moške. Posledica tega je tudi ta, da lahko zadnje čase vidimo vse več punc, ki posegajo po steklenicah. Imam dve hčeri in mi ni prav nič všeč, če ju vidim na ulici s steklenico v roki.

Odraščali ste v četrti Montevidea, ki se imenuje Villa Española, na zadnji zgoščenki ste ji celo posvetili pesem. Tudi zdaj ne živite v centru mesta, ampak na obrobju.

Vedno sem bil človek iz četrti. Rodil sem se v njej in največ znanja dobil na ulici, kjer sem prodajal časopise. Ulice so najboljše šole življenja. Tudi predel Montevidea, v katerem živim danes, je delavski predel. V njem se najbolje počutim. V teh predelih mesta imamo še vedno svoje kantine, v katerih se srečujemo prijatelji. To je naše boemstvo. Če nam vzamejo še to, potem bo z nami res konec. Druga stvar, pomembna za moje življenje, je bil urugvajski karneval. Brez njega ne bi nikoli postal to, kar sem. Zaradi karnevala sem Canario (kanarček). Skoraj sem že pozabil, da je moje pravo ime Washington. Včasih kdo na ulici za mano zavpije, »Zdravo Washington!«, pa grem kar naprej. Mestno četrt delajo njeni prebivalci. Sama od sebe ne živi. Stvari so se na žalost zelo spremenile. Včasih so v Villi Españoli skupaj živeli lopovi, policisti in delavci. Lopovi so spoštovali sosede in se jim ni nikoli nič zgodilo, danes pa ubijajo taksiste za drobiž.

In kako je glasba vplivala na vaše življenje?

Močno. Z glasbo se ukvarjam od trinajstega leta, zdaj pa jih imam 67. S trinajstimi leti sem začel peti v neki črnski skupini in z njo ostal dve leti. Potem so prišle še druge zasedbe. Bil sem med ustanovitelji murge Falta y Resto, ene najslavnejših in najpomembnejših urugvajskih zasedb. Z njimi sem delal šest let, med najhujšo diktaturo, ko je bila murga prepovedana, mi pa smo kljub temu nastopali. Po nastopu nismo vedeli, če bomo sploh prišli domov. Ničkolikokrat so nam vojaki prerezali gume na avtobusu. Glasba pomeni več kot petdeset let mojega življenja.

Kljub temu niste posneli veliko plošč. Tudi od zadnje je preteklo že pet let. Ali je glasba vaš poklic?

Ne, kje pa! Kot sem že dejal, sem človek delavske četrti in se nimam za poklicnega glasbenika. Za novo ploščo imam sicer že podpisano pogodbo, a še ne vem, kdaj jo bomo posneli. V Urugvaju so honorarji problem. Plačilo, ki ga glasbeniki dobimo za delo, je čista revščina. Včasih smo govorili, da glasbenike ropajo v sosednjem Paragvaju, zdaj se popolnoma isto dogaja pri nas. Če se sam predam glasbi in jo posnamem z vsem žarom ter čustvi, potem je pravično, da me za to delo tudi pošteno plačajo.

Ko sem taksistu dejal, da grem k vam, mi je govoril, da ste še vedno preprosti in ljudski. Da vas ni prevzela slava in niste postali zvezda …

Zvezda je moja žena. Jaz sem ostal Luna. Če vam povem po pravici, sploh ne pojem rad. To počnem, ker pač moram delati, in zaradi ničesar drugega. Poleg tega ne pojem lepo, ampak kričim! Kričim v studiu in pred publiko na odru. To, da ne maram peti, je ena mojih največjih pomanjkljivosti. Verjetno zato, ker mi je tudi življenja malo mar.

Ena od vaših pesmi, ki mi je na moč všeč, se imenuje Borracho, pero con flores, in pravi »Pijan, ampak s šopkom se vračam …«

Njen avtor je moj prijatelj in eden naših najpomembnejših skladateljev Jose Carbajal - El Sabalero. Na plošči sem jo uvrstil v venček treh njegovih pesmi. Tudi meni je zelo ljuba.

Pretresljiva je tudi pesem Reir llorando (Smejanje ob joku).

Posnel sem jo na plošči Todo a Momo, a je nisem nikoli izvajal v živo. Tudi v prihodnje nimam tega namena, saj je preveč žalostna, nastopi pa morajo biti živahni. To je pesem za trenutke osamljenosti. Ne maram žalosti.

Opazil sem, da izvajate le dela tujih avtorjev. Ali sami ne pišete pesmi?

Pišem, ampak jih potem takoj raztrgam. Samo na zadnji plošči lahko najdete eno mojo pesem. Raje se držim drugih avtorjev.

Prav tako vas je redko mogoče videti na odru. Pravite, da ne pojete radi, ali je enako z nastopanjem?

Ne. Nastopi so nekaj povsem drugega. Nastopam z veliko veselja, saj do publike čutim veliko spoštovanja. Če so ljudje že kupili vstopnice za moj koncert, potem si od mene zaslužijo najboljše. Všeč mi je, če se zibajo ob mojem candombeju. Na odrih me ni veliko zato, ker sem na žalost po prepričanju levičar.

Ampak zdaj je levica v Urugvaju na oblasti.

Res je, ampak na to smo čakali več kot 170 let. Ves ta čas so nam vladali desničarji. Zdaj so na plan prišli številni zastavonoše, ki jih prej ni bilo videti. Danes je na karnevalu cel kup murg, ki so se povzpele z levice, račun pa nam izstavljajo z desnico. Če poješ o revščini in krivici, tega pač ne moreš početi v zlatih oblačilih. Jaz pa sem tak levičar, da sem še sinu dal ime Ernesto Guevara. Poleg tega sem v svojem izražanju mnenj zelo neposreden. Pravi levičarji dobro vemo, da bo za ureditev razmer v družbi potrebno ogromno časa. Kar so nam pokradli v 170-letih, se ne da vrniti v dveh dneh.

Ste tudi aktivno sodelovali v strankah?

Da. Podpiral sem gverilce tupamare. Zaradi te moje politične aktivnosti v Urugvaju enajst let nisem mogel nastopati. Sem pa v tem času veliko potoval po svetu. V osemdesetih letih sem bil dvakrat v Avstraliji ter v Kanadi, Venezueli, na Švedskem in v ZDA, kjer sva bila skupaj z El Sabalerom. Gostovali smo med urugvajskimi emigranti in pri njih nabirali sredstva za tupamare. Zelo rad potujem, ker je to najlepši način za spoznavanje drugih ljudi.

Nikoli pa niste šli v zdomstvo?

Ne, ves čas sem živel v Urugvaju, čeprav nisem smel nastopati.

V vaši glasbi je ves čas čutiti vplive nogometa. Opevate legendarnega Obdulia Varelo, ki je leta 1950 v Riu de Janeiru s ključnimi potezami pomagal urugvajski reprezentanci, da je na brazilskem terenu osvojila svetovno prvenstvo. Urugvajskim nogometnim šampionom in vaši državni reprezentanci je posvečenih še kup drugih pesmi. Kako sta povezana glasba in nogomet?

Najprej moram povedati, da sem tudi sam nekoč igral nogomet. Žal pa je današnji nogomet postal nekaj popolnoma drugega od tistega, ki smo ga nekdaj živeli. Nekoč je bil pristnejši. Prav tako, kot je bil nekdanji karneval boljši od današnjega. Všeč so mi bili nekdanji nogometaši, ki so si nataknili prve nogometne copate in odšli na stadion. Danes pa nogometaš brez prave blagovne znamke na nogah sploh ne stopi več na igrišče. Podobno se dogaja v murgi, ki se vse bolj meša z gledališčem. Glasbeniki se zibajo na čudne načine, in ne veš več, ali so murgisti ali homoseksualci. Pravijo, da je to koreografija. Nekoč smo med karnevalom po mestu nastopali na 300 različnih odrih in pred tem vadili mesec in pol. Danes je le še 20 odrov, vadijo pa pet mesecev. Že finančno se to ne izide več. Tudi obraze smo si barvali sami, zdaj pa to počenjajo maskerji in maskerke.

Ali z Jaimejem Roosom še kaj sodelujete?

Kdo pa je ta? Ne poznam ga.

Kako? Če pa ste sodelovali na njegovi plošči Brindis por Pierrot?

A ja, to je tisti, ki ima na enem očesu en dolar in na drugem drugega.

tekst in foto Marko Jenšterle

Diskografija

Todo a Momo (Orfeo, 1986)

Otra vez carnaval (Orfeo, 1989)

El Canario al tope (Orfeo, 1995)

Por la vuelta (Obligado, 2000)