Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Viktor Škedelj – Viki

Alternativna glasbena scena na Češkem (1. del)

Magične noči

Ko so na Vaclavskem trgu v centru Prage parkirali tanki Varšavskega pakta, je bilo konec nekih sanj. Za nekatere celo konec sveta. Na Češkoslovaškem so se začeli zares težki časi. Nevarni časi. A tudi ko je najbolj nevarno, nemirni kreativni duh v umetnikih ne miruje. In ustvarja celo nenavadno žlahtne bisere. Tako lepe morda tudi zato, ker gre zares.

O češkem, predvsem praškem undergroundu sem v tej reviji že pisal.[1] Toda underground je bil le del alternativne kulturne scene na Češkem. Zato sem se nameril, tebi dragi(a) bralec(ka), predstaviti nekoliko širšo sliko češke alternativne glasbene scene, ko je bila najbolj ustvarjalna, to pa je bilo brez dvoma v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Mejnika sta praška pomlad 1968 (nastop t. i. normalizacije) in žametna revolucija 1989. Po njej je seveda nastopila splošna komercializacija in družbena vloga alternativne kulture na Češkem se je močno spremenila (kot tudi pri nas, mar ne?). Predvsem pa se je znatno znižal tisti fantastično kreativni potencial in posledično »output«, ki je bil tako značilen za omenjeno obdobje. Z malo uvodne nostalgije skočiva torej v zgodbo, ki se dogaja v precej drugačnem času in v nekoliko drugačni deželi.

V uvodnem članku bom predstavil nekakšne generalije – osnovni kontekst, v katerem se je rodila in razvijala naša glavna junakinja: alternativna glasbena scena na Češkem. Posamezne sestavne dele tega kulturnega konglomerata (npr. underground, alternativa, novi val in punk, overground ter metal itd.) pa si bomo podrobneje ogledali v številkah, ki bodo sledile.

O alternativni kulturi na Češkem (tedaj Češkoslovaškem) za časa komunističnega režima sploh ni težko pisati. Vsaj kar se virov tiče. Stvar je namreč odlično dokumentirana. Motiviran raziskovalec si tako lahko v centru Prage ogleda Pop museum, kjer je zanimivo predstavljena zgodovina češke in slovaške rockovske glasbe in sorodnih zvrsti. Joj prejoj, na kakšno tehnično opremo so igrali! V muzeju je med drugim zbrana celotna diskografija bendov, ki so ustvarjali od šestdesetih let dalje. Verjetno še bolj zanimiva kot muzej je nenavadna knjižnica Libri Prohibiti na drugem koncu stare Prage. V njej je gospod Miloš Müller zbral ogromno zbirko v komunističnem režimu prepovedanih knjig, avdiogradiva, filmov itd. Še enkrat poudarjam, da je zbirka ogrooomna! In fascinantno je premila beseda za opis te knjižnice ...

Predvsem pa ima za omenjeno temo posameznik na voljo obilico knjig. Teme o popularni in predvsem alternativni glasbi, glasbeni sceni in subkulturah zelo dobro pokriva založba Mat'a. Kar lepo število odličnih knjig o tem je izdala tudi založba Torst. No, pa tudi druge založniške hiše nas včasih lepo presenetijo s kakšno zanimivostjo. Tako moram omeniti vsaj monumentalno veledelo Alternativní kultura. Příběh české společnosti 1945–1989.[2] To je zbornik, ki ga je leta 2001 izdala praška založba NLN, uredil Josef Alan, pokriva pa vse segmente alternativne kulture med omenjenima letnicama.

In da ne bi ostali le pri sekundarnih virih, naj povem, da tudi glasbene založbe ponatiskujejo posnetke, ki so kot samizdati krožili po čeških alternativnih krogih. Verjetno najbolj sistematično to počne založba Globus.

Poleg vsega omenjenega na praški filozofski fakulteti obstaja seminar na temo underground literature, ki ga vodi dr. Martin Machovec. Na seminarju študentje slišijo veliko tudi o underground in alternativni glasbi, kajti alternativna literatura in glasba sta bila v tistem času neločljivo povezani. Na tem mestu bi še izpostavil ugotovitev, da je med družboslovci (in intelektualci nasploh) na Češkem močno prisotno zavedanje o velikem vplivu popularne in mladinske kulture na tok zgodovine in na življenje ljudi, predvsem v urbanih okoljih. In tako se s to temo zelo intenzivno ukvarjajo. Da je tako, sumim, da tudi zato, ker je šlo tako presneto zares. Underground bend je imel recimo po tri koncerte na leto in to so bile do potankosti izpeljane akcije – spraviti nekaj stotin dolgolascev za nekaj ur na neki kraj, ne da bi policija za to izvedela in ukrepala. Ukrepi pa so bili drastični!

Od petdesetih let dvajsetega stoletja dalje je bila popularna umetnost v ČSSR močno nadzorovana in cenzurirana. Režim je proti pokvarjenemu Zahodu zgradil železno zaveso in se spravil najprej na swing in jazz, kasneje pa na rock'n'roll. Toda nekje v sredini šestdesetih let so se v češkoslovaški komunistični partiji začeli reformni procesi za uvedbo demokratičnega socializma »s človeškim obrazom«. Takšno mehčanje režima je posledično omogočilo tudi to, da je češka mladina dobila dokaj dober pregled nad aktualnim umetniškim dogajanjem na Zahodu. Tako so se recimo že sredi šestdesetih let po ameriškem vzoru v Pragi pojavili dolgolasi hipiji in z njimi seveda hipijevska subkultura. Vzniknila so mala gledališča ter rockovski in študentski klubi, ki so bili programsko že zelo alternativni. In že leta 1965 je kot častni gost študentskih majskih iger beatniški in hipijevski guru Alan Ginsberg prvič obiskal Prago! Češki mladinci niso bili seznanjeni le z zahodno mainstreamovsko glasbeno produkcijo, temveč tudi s freakovsko sceno s Frankom Zappo in Captainom Beefheartom na čelu. In poznali so celo tako obskurne bande, kot so bili tedaj The Fugs in The Velvet Underground, ki v tistem času celo v ZDA niso prodali več kot le za vzorec plošč svojega prvenca. Tako so v Pragi vsaj že leta 1968 nastali prve skupine, katerih glavni navdih so bili omenjeni The Velvet Underground (na primer legendarni The Plastic People Of The Universe).

Potem pa je zopet zaropotalo. Avgusta 1968 so ČSSR okupirale članice Varšavskega pakta (razen Romunije). Aprila 1969 je bil na ukaz Brežnjeva odstavljen reformam naklonjeni Dubček, na oblast pa postavljen surovež Gustáv Husák. Sledili so politični procesi. Po podpisu sporazuma o neomejeni nastavitvi vojaških enot Varšavskega pakta na ozemlju ČSSR, ukinitvi vseh liberalnih reform ter drastičnih čistkah znotraj KP, je bila vsakršna opozicija zatrta in novi režim je zavladal s trdo roko. Nastopilo je obdobje t. i. »socialistične normalizacije«. S tem ni bilo mišljeno nič drugega kot to, da je bila železna zavesa znova spuščena. Kulturna blokada znova vzpostavljena.

Nova oblast je razburkano družbeno situacijo poskušala umiriti s ponujanjem nekakšne realsocialistične potrošniške družbe. Glede na izkušnje s potrošništvom na Zahodu so vedeli, da stvar deluje. Toda tako kot na Zahodu so tudi na Vzhodu kot kritika tega pojava vzniknila alternativna gibanja. Tako alternativna glasba v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih ni bila le zgolj alternativa sredinski, »običajni« oz. potrošniški glasbi, temveč na ravni tekstov del alternativnega literarnega dogajanja in glasnik drugačnega življenjskega sloga. Kot je nekoč nekje dejal Brian Eno, je bila takratna vloga rock pevca enaka vlogi pesnika v 19. stoletju.

Skica osnovnih značilnostih češke alternativne scene

Poimenovalni oznaki, ki sta izrazito definirali češko alternativno glasbeno sceno, sta bili »komercialno« in »nekomercialno«. Izraza sta se pojavila z razvojem značilnejših glasbenih tokov konec šestdesetih let. Najprej je bilo jasno: komercialna glasba je namenjena masovni prodaji, nekomercialna pa določeni ozki niši poslušalcev. Kasneje je pojem komercialnega dobil slabšalni pomen in vanj se je začelo prištevati vsakršno glasbo z vsaj nakazano melodijo ali približno plesnim ritmom. Tako so glasbeni »poznavalci in sladokusci« prisegali na čim večji odklop od rocka in čim bolj free free jazz, po nekakšni logiki: manj je glasba komunikativna, več je vredna. Zaradi takega dojemanja je bila značilnost češke nekomercialne oz. alternativne glasbe nezanimanje za detajle, velika večina bendov pa je bila popolnoma zadovoljna z nosilci zvoka na stopnji nekakšnih demo posnetkov.[3]

Na začetku sedemdesetih let je bila postavljena jasna meja med institucionalizirano – uradno – kulturo, ki jo je nadzorovala KP, in alternativno kulturno sceno, ki na kaj takega ni hotela pristati.[4] Tako so se glasbene skupine na institucionalni ravni delile najprej na profesionalne in na amaterske, ki so lahko nastopale le na zasebnih, ne pa na javnih prireditvah. Če si je skupina hotela pridobiti »profistatus«, je morala opraviti izpit. Pred komisijo je morala pokazati teoretično in praktično glasbeno znanje ter politično korektnost.[5]

Na neinstitucionalni ravni, torej kakor so sceno ločevali sami poslušalci, pa so se skupine delile na uradne (oficialne) in na neuradne (neoficialne). Poimenovane na alternativni sceni so se uradne skupine delile dalje na:

– Vladne skupine: Po teoriji, da je režim potreboval nekakšne r'n'r skupine, da bi se mu Zahod ne posmehoval, češ da tovrstno glasbo prepoveduje. Ta izraz je veljal za večino profesionalnih skupin.

– Prodane skupine: Te so bile skoraj vladne, ne da bi to zares postale. Za dosego tega cilja so bile voljne sodelovati z režimom, morda celo še bolj. Ta oznaka se je držala tudi skupin, ki so najprej igrale r'n'r, kasneje pa so ga začele mešati s popom.

– Sleparske skupine: S to oznako je mladina označevala sleparske skupine, ki jim je bil zaslužek edina vrednota.

– Čakajoče skupine: To so bile amaterske skupine, ki so si na vso moč prizadevale dobiti profesionalni status. Sem in tja so dobile možnost posneti EP-ploščo ali biti omenjene v množičnih medijih. Za protiuslugo jih ni bilo sram na raznih festivalih peti in igrati režimske politične pesmi.

– Spodobne skupine: Tako so klicali skupine, ki so bile na dnu hierarhične lestvice profesionalnih skupin. Te skupine so težile k neodvisni tvorbi, ki ni pogrešala originalnosti in ni bila »brezzoba«.

Skupine so se lahko po lestvici navzgor vzpenjale leta in leta, zaradi nepazljive izjave pa v trenutku pristale na tleh.

Neuradne skupine, poimenovane tudi »ulične« in »kletne«, niso imele možnosti za delo v profesionalnem studiu, izdajanje plošč ali omenjanje v množičnih medijih. To pa navadno niti ni bil njihov cilj, saj niso hotele početi kaj proti svojemu prepričanju. Delile so se v te kategorije:

– Neškodljive skupine: Te so se imele za neškodljive predvsem same. V besedilih so se same cenzurirale, v prepričanju, da če ne bodo ostro napadale »rdečkarjev«, se jim ne bo zgodilo nič slabega. Pogosto pa se je zgodilo, da se je v njihovih besedilih zrcalila realnost – odsev dobe, tako da oblasti niso vedno prepričali o neškodljivosti.

– Neodvisne skupine: Te so bile najbolj zaslužne za razvoj češkega rocka in so v zamejstvu tudi zbudile največ pozornosti. Karakteristika teh skupin je bila zavestna odpoved možnosti profesionalnega statusa. O njihovi dejavnosti ni odločala oblast (t. i. »moč«), temveč izključno njeni člani. Ko jim je bilo nastopanje prepovedano, so nadaljevale ilegalno. V poziciji do sistema so bile proti ali pa so ga sploh ignorirale. Delimo jih lahko še na dva sklopa:

– Alternativne skupine: te so igrale legalno, kadar je bilo možno (npr. F.O.K., Psí vojaci, Extempore itd.).

– Underground skupine: Najradikalnejše, ki z establišmentom oz. sistemom sploh niso hotele imeti nikakršnega stika (npr. The Plastic People Of The Universe, DG 307, Sen noci svatojánské Band itd.).

Ker KP Češkoslovaške ni bila sposobna izdelati enotnega koncepta dela z mladimi, je bila odločitev o primernosti ali neprimernosti glasbenega izdelka pogosto prepuščena posameznemu kulturnemu delavcu in njegovim estetskim nazorom. Ker pa sta bila za te na prvem mestu seveda lastna varnost in blagostanje, so se držali pravila: ako nisi gotov, ne daj dovoljenja! Šele konec osemdesetih let so postali predstavniki nižjih kadrov dostopnejši in nekoliko popustljivejši; včasih so tako celo popustili argumentom organizatorjev rockovskih prireditev, zato so lahko na nekaterih festivalih nastopili tudi odkrito protirežimski bendi (npr. Z kopce, Ještě jsme se nerazhodli in enkrat skoraj celo Půlnoc – pod to so se zakrinkali The Plastic People, ki pa so jim nastop v zadnjem trenutku kljub vsemu preprečili). Nekaterim glasbenikom z alternativne in folk scene je v drugi polovici osemdesetih let celo uspelo izdati male plošče in albume (predvsem pri založbi Panton). V ta namen so morali včasih prilagoditi besedila, kar pa z današnjega stališča morda sploh ni bilo slabo, saj so s tem besedila pogosto pridobila nadčasnost. Ha, velika je moč dobre metafore!

Prihodnjič: periodizacija češke alternative.

Viktor Škedelj – Viki

Viri:

Alan, Josef (ur.). Alternativní kultura. Příběh české společnosti. NLN. Praga, 2001.

Chadima, Mikoláš. Alternativa. Svedectví o českém rockandrollu sedmdesátý let. Host; Brno, 1992.

Škedelj, Viktor. The Plastic People Of The Universe: Analiza in sinteza razmerij med rock skupino in kapitalistično družbo na Češkem v drugi polovici 20. stoletja. Tipkopis. Diplomska naloga, knjižnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta; Ljubljana, 2002.

Elektronski viri.

Opombe:

[1] Glej članka Praško podzemlje v Muski, št. 11–12/02,in Od piva raskavi glasovi v Muski, št. 5–6/03.

2 Prevod bi se lahko glasil takole: »Alternativna kultura. Zgodba o češki družbi 1945–1989.«

3 Izjemi sta bili verjetno le DG 307 v prvi generaciji in kasneje Z kopce/Ošklid, ki sta veliko pozornosti posvetili tudi detajlom.

4 Na Zahodu so kaj hitro spoznali, da je mladinski revolt komercialno zanimiv, na Vzhodu pa so se nanj spravili z represijo. Naj pristavim še, da je KP Jugoslavije ukrepala dovolj iznajdljivo in dovolila izdajo npr. Dolgcajta Pankrtov. O tem več ob kaki drugi priliki.

5 Podrobneje sem o tem že pisal v članku Praško podzemlje v Muski, št. 11–12/2002.


[1] Glej članka Praško podzemlje v Muska 11+12/02 in Od piva raskavi glasovi v Muska 5+6/03.

[2] Prevod bi se lahko glasil takole: “Alternativna kultura, Zgodba o češki družbi 1945–1989”.

[3] Izjemi sta bili verjetno le DG 307 v prvi generaciji in kasneje Z kopce/Ošklid, kjer se je veliko poudarka dajalo tudi na detajle.

[4] Na Zahodu so kaj hitro spoznali, da je mladinski revolt komercialno zanimiv, na Vzhodu pa so ne nanj spravili z represijo. Naj pristavim še, da je KP Jugoslavije ukrepala dovolj iznajdljivo in dovolila izdajo npr. Dolgcajta Pankrtov. O tem več ob kaki drugi priliki.

[5] Podrobneje sem o tem že pisal v članku Praško podzemlje v Muski 11+12 2002.