Lea Dekleva

Napisati pesem je moja največja sreča

Glas hrvaške pevke Lee Dekleva je segel tudi v naše kraje. Baladni toni glasbenice za klavirjem so na tamkajšnji glasbeni sceni dvignili kar nekaj prahu – pozitivnih kritik in vzdihov olajšanja, seveda, češ da je z njenim albumom EmociJA tudi njihove kraje končno obiskala kukavica, ki napoveduje pomlad in boljše čase v nekoliko bolj resnem pop žanru. Medtem ko pri nas na umetnico njenega kova še čakamo, smo se odločili, da nekaj vprašanj zastavimo kar njej.

Izdati takšen »sentiš« album v obdobju, ko skorajda vsi tripajo na plesne ritme, je zelo hrabra odločitev. Ali si bila presenečena nad uspehom v mainstreamu?

Posneti album ni bila odločitev, temveč potreba. Nastal je kot posledica življenja, situacij, ki so se dogajale, in čustev, ki so sledila. O takšnih stvareh se ne pogovarjam s prijateljicami, zato sem to podelila s svojim edinim pravim prijateljem – klavirjem. To se mi je zdelo najbolj pošteno. Čeprav je album dobil odlične kritike in se smatra za uspeh, sama vseeno ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Pesmi so iskrene in za njimi stojim. Če jih imajo ljudje radi in se v njih prepoznajo ali če sem se jih z albumom kakorkoli dotaknila, je to zame uspeh. To pomeni, da v tem prehitrem svetu in času še vedno obstaja prostor za čustva. To mi je najpomembnejše.

Meniš, da te je občinstvo sprejelo tudi zaradi podobnosti z divama, kot sta Alicia Keys in Norah Jones, s katero te ves čas primerjajo?

Ne bi rada verjela v to. To bi pomenilo, da sem stvar trenda, za takšno pa se nimam, čeprav imam rada obe.

Dekleta za klavirjem s čustvi, ki jih prelivajo v besedila in glasovno interpretacijo, so zdaj v modi. Hrvaški mediji govorijo o ženskem gibanju v glasbenem svetu, v katerem si zdaj pristala tudi ti. Kaj meniš o takšnih medijskih kategorizacijah? Kakšno je tvoje mnenje o tem pop fenomenu?

Vidim, da se pojavljajo kvalitetne ženske, ki imajo podoben pristop h glasbi kot jaz. Ne slogovno, temveč v lastnih prepričanjih, iz katerih je razvidno, da glasbe nimajo za zabavo, temveč za stil življenja. To me veseli. Če je to moda ali ne, mi ni pomembno. To je edini način, ki ga poznam, in tako živim naprej. Rada bi se nadgrajevala v vsem, kar je povezano z glasbo, saj so dobre pesmi moja edina motivacija. Mediji bodo to pač kategorizirali, to je njihovo delo. Moje delo pa je, da izkoristim ta privilegij, ki ga imam, namreč da se ukvarjam s tistim, kar mi je najlepše, to pa je glasba.

Sodeč po tvoji glasbi in intervjujih, ki si jih dala, se zdi, kot da ne spadaš v ta čas. Zdi se, da je to »outsiderstvo«, ki te dela tako posebno, tvoja velika prednost v glasbenem svetu.

Da, želela bi si, da bi se rodila prej. V času, ko ni bilo mobilnih telefonov in računalnikov. V času, ko so si ljudje izmenjevali plošče, pesmi in osebni odnosi pa so bili veliko pomembnejši, kot so danes. Zdi se mi, da smo danes zelo površni v vsem. Materialne dobrine so zelo pomembne, fascinirajo nas predmeti, ljudje so postranskega pomena. Sama se nikoli nisem veselila dobrega avtomobila, pač pa dobrega človeka. Ali je to prednost v glasbenem svetu? Ne vem. Morda niti ne. Nisem instant proizvod. Glasba, ki jo pišem, ter stvari, o katerih pojem, potrebujejo čas in potrpljenje, da pridejo do ljudi. Jaz sem tukaj, tisti, ki jim je to všeč, pa me bodo našli. Ni pomembno, ali je to zdaj, čez leto dni ali čez pet let.

Si se vedno imela za »outsiderko«?

Niti ne. Res je, da so moje prijateljice hodile v disko, jaz pa sem večere raje izkoristila za pisanje. To je samo vprašanje različnih nagnjenj.

V katerem zgodovinskem času in kraju bi najraje ustvarjala glasbo?

Vsekakor v 60. in 70. letih. Država niti ni tako pomembna. Zdi se mi, da je bilo takrat enako pomembno pojesti nekaj za kosilo ter tudi slišati dobro pesem po radiu. Od tega so ljudje takrat živeli. Nikoli več se ne bomo približali takšnemu načinu življenja. Počasneje in veliko bolj pošteno se je živelo.

Med vsemi nadarjenimi ženskami v glasbeni zgodovini je težko izpostaviti samo eno, pa vseeno: ali lahko omeniš katero izmed glasbenih div, ki te je res navdušila z vokalom in s pojavo?

Takšne ni. Navdušita me dobra pesem in oseba, ki me prepriča s petjem. To pa se menja glede na razpoloženje, čas, leta …

Bila sem presenečena nad priredbo pesmi It's No Good skupine Depeche Mode. Zakaj prav ta?

Moja glasbena smer je mainstream. Če se ne bi dotaknila ničesar, kar je izven mojih lastnih zamejitev, bi bilo to zelo omejujoče. Odplavala sem v druge vode, da vidim, kako je v njih. Omenjeno pesem sem si z lahkoto prilagodila, besedilo pa govori o tem, kaj je v življenju pomembno. Spet ljubezen. In da brez nje ne bo dobro. O tem se z Depeche Mode zelo strinjam.

Praviš, da ustvarjaš pop. Kaj sicer meniš o hrvaški pop sceni? Lahko zase rečeš, da si njen del?

Sama več ne vem, kaj spada v pop. Toliko tega je, da se počasi izgubljam v kategorizacijah. Tisti, ki jih cenim, so Oliver (Dragojevič, op. p.), Gibo (Gibonni, op. p.), Parni valjak, Arsen Dedić … Vse to so pesmi, ki imajo dušo, slog je manj pomemben. Verjamem v to, o čemer pojejo. Če sem jaz del pop scene – ne vem. To bodo določili drugi.

Kdo, po tvojem mnenju, je tvoja publika? V kakšno statistično kategorijo bi lahko padla večina?

Moja publika so ljudje, ki glasbe ne poslušajo mimogrede. Tisti, ki v njej iščejo nekaj več. Mogoče prebujanje novih čustev. Ne vem, kdo točno so ti ljudje. Menda jih bom sčasoma spoznala. Slišiš pesem, ob kateri ti je lepo ali pa ti ni. Tisti prvi so moja publika.

Sodelovala si z Gibonnijem, s Parnim valjkom … Kaj si se naučila od najboljših med najboljšimi?

Od najboljših sem se naučila, da je v vsem tem pomembna samo pesem. Ta pa postane prava samo, če ljudje verjamejo, kar jim pripoveduješ. Tako mi je Oliver Dragojević ob neki priložnosti svetoval: »Piši o sebi, in ne boš naredila napake. Iskrenost se prepozna in ceni.« Tako je tudi bilo.

Tvoja besedila in interpretacija so zelo čustveni. Ali so nastopi zaradi tega toliko napornejši?

Vsakič, ko začnem na koncertu peti pesem, se v mislih vrnem na tisto mesto in v tisti dan, ko se je ta pesem tudi dogajala. Enkrat te to razžalosti, spet drugič si srečen, ker lahko oživiš ta trenutek iz preteklosti. V življenju najbolj sovražim laž. Publiki ne bi nikoli lagala, tako da vračanje v ta stanja ni enostavno, se pa zato prepozna kot iskreno.

Glede na to, da ti gre pisanje besedil zelo dobro od rok: ali si dobila kakšne ponudbe, da bi pisala tudi za druge?

Sem, pa sem jih tudi zavrnila. Ne znam in ne želim pisati pesmi po naročilu. Toda na novem albumu Oliverja Dragojevića z naslovom Vridilo je, ki je izšel konec decembra lani, sem se kot avtorica glasbe in besedil podpisala pod pet pesmi. Po snemanju svojega albuma sem pisala naprej. Oliverja že dolgo poznam in menim, da je odličen glasbenik, pevec, predvsem pa dober človek. Lani poleti sem mu poslala pesmi, da mi pove, kakšne se mu zdijo. Zdele so se mi še malo bolj zrele v primerjavi s tistimi, ki sem jih do takrat napisala. Poklical me je po telefonu in me vprašal, za koga sem jih napisala. Odgovorila sem mu, da za nikogar in da tako glasbeno razmišljam zadnje čase. Potem me je vprašal, če jih lahko posname on. Začutila sem, da ga bodo te pesmi osrečile. To je prišlo spontano in od srca.

Ali si kdaj razmišljala o duetu? Kateri bi bil tvoj sanjski duet?

Ne, nisem razmišljala o duetih. Nikoli nisem načrtovala in ne maram načrtovati. Če obstaja vez med osebama, neki fluid, nekaj v zraku, potem se stvari zgodijo same od sebe. Če bom kdaj začutila, da moram kaj s kom zapeti, bom to tisti trenutek tudi naredila. Ampak samo, če bom tako začutila.

Komaj čakamo na tvoj drugi album. Lahko poveš, kdaj se bo to zgodilo?

Napisala sem svoj album in pol Oliverjevega. Ko vsega tega še ni bilo, sem sedela v sobi in pisala. Samo to me je notranje izpolnjevalo. Po izidu albuma EmociJa so prišle nove obveznosti in drugačen slog življenja. Zdaj je težje zbrati misli in se vrniti v svoj svet. Živim drugačno življenje, ki mi ga ni težko živeti, mi je pa tuj. Nimam tistega miru, ki sem ga imela prej. Mislim, da bom ob prvi priložnosti sedla v avto, vzela s sabo klavir in nekam odšla, sama. Vrnila se bom v svoj svet, kjer mi je najlepše, in sebi in vam povedala, kaj čutim. Mogoče mi to ne bo uspelo. Čustva pridejo, kadar hočejo, ne pa takrat, kadar želi človek. Vseeno, napisati pesem je moja največja sreča in nanjo bom čakala, dokler bo treba.

Marta Pirnar