Munadžat Julčjeva in Šavkat Mirzajev

Srečanje za odrom

V prvih novembrskih dneh se je v abonmaju Glasbe sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani zgodil še en vrhunski nastop vrhunske pevke in vrhunskih glasbenikov, tokrat iz Uzbekistana.

Koncert Munadžat Julčjeve in ansambla Šavkata Mirzajeva je bil res vrhunsko doživetje kljub manjšim težavam z zvokom in uglaševanjem, zlasti mojstra rubabista Mirzajeva, toplota in reflektorji v dvorani namreč radi razglasijo glasbila iz občutljivih, naravnih materialov, ki so pogosto prilagojena krajevnim podnebnim razmeram. Vseh napovedanih glasbil nismo slišali, v repertoarju je manjkalo godalo gidžak, ki ga na tej turneji namenoma nimajo, v napovedih pa s(m)o pozabili tudi na obodni boben doira, ki ga je igral Hodžimurad Safarov in ki je bil ob dolgovratih lutnjah dutar in tanbur v mojstrskih rokah Šurata Razakova kakopak v glasbi prisoten ves čas. Izvrstna pevka Munadžat Julčjeva je med drugim svojo sproščeno, odlično interpretacijo najzahtevnejših skladb in žanrov popestrila tudi s kata ašulo, ki je žanr v domeni moških, pri izvedbi pa si pomagajo s krožnikom, predvsem zato, da glas nese čim dlje. V koncertnih dvoranah 21. stoletja z ozvočenjem in mikrofonom je seveda krožnik izgubil to funkcijo, zato pa je Julčjeva pokazala, da ima tudi druge naloge usmerjanja in moduliranja glasu, predvsem pa je res želela točno prikazati tehniko in rabo krožnika pri petju.

Vsekakor je bil koncert odlična priložnost za ogled malo drugačne glasbene ponudbe od običajne v teh krajih; in čeprav se pri tovrstni glasbeni ponudbi pogosto slišijo oznake 'vrhunski', legendarni', 'mojstrski' in drugi presežniki, to povečini ni obrabljeno pretiravanje, je pač že tako, da pogosto izvajalci, ki prihajajo iz drugega in tretjega sveta, ne iz angloameriških tovarn zvokov in lestvičnih uspešnic ter valilnic entuziastov preporodne Evrope, preprosto morajo biti takšni, ker si lahko iz »obskurnih« dežel »čudaških daljnih prostranstev« turneje po Evropi omogočijo le vrhunski izvajalci z dolgim stažem. Nekaterim se celo ne hodi preveč v Evropo, kjer največkrat ostanejo medijsko spregledana in nerazumljena kurioziteta za radovedno, a žal maloštevilno občinstvo, sploh kadar so doma in v kulturni okolici čaščene ikone. A tudi takšni se kdaj pa kdaj le odpravijo na dolgo pot, če ne zaradi drugega, zaradi ... radovednosti!

S pevko Munadžat Julčjevo in njenim učiteljem ter vodjo zasedbe Šavkatom Mirzajevim smo na hitro poklepetali v zaodrju popoldne po tonski vaji, torej pred večernim nastopom, ki je vprašanjem, ki niso utegnila biti postavljena, pridal še kupček novih. Žal dogovorjena debata po e-pošti do konca redakcije ni stekla. Pa drugič ...

Salam alejkum.

Julčjeva: Salam alejkum.

Ali lahko za začetek poveste kaj o svoji poti: o otroštvu, odraščanju in o tem, kako vas je zaneslo na pot glasbenice?

Julčjeva: Rodila sem se leta 1960 v Ferganski dolini, v regiji Andižan, v vasi Šermanbulak. Tam sem končala osnovno in srednjo šolo. Po srednji šoli sem odšla v Taškent. Oddala sem prošnjo za vpis na taškentski državni glasbeni konservatorij, na katedro za vzhodno glasbo. V srednji šoli nismo imeli glasbenega pouka, torej prej nisem imela glasbene izobrazbe, vendar so me sprejeli na pripravljalni študij. To je bilo leta 1978, in takrat je postal moj prvi učitelj in predavatelj prav Šavkat Mirzajev, ki je delal na konservatoriju. On me je sprejel v svoj razred.

Torej pred Mirzajevim niste imeli drugega učitelja?

Julčjeva: Ne, pred Šavkatom Mirzajevim nisem imela nobenega učitelja. Hodila sem v navadne šole, brez glasbenega izobraževanja. Učila pa sem se sama, v otroštvu sem veliko prepevala, zapisovala sem si besedila pesmi, ki sem jih slišala po radiu in televiziji, in si jih prepevala po posluhu.

Kakšna glasba je bila to: klasična ali popevke?

Julčjeva: Predvsem sem pela narodne pesmi, a tudi klasične. Takrat so mnogi naši veliki pevci peli klasične pesmi. Seveda nisem mogla peti tako kot oni, ampak sem se trudila. Zase sem pela in se trudila. No, in potem, ko sem prišla v Taškent, je postal moj učitelj Šavkat Mirzajev, ki dela z mano že zelo dolgo, zdaj delava skupaj že 27 let. On je moj prvi učitelj, moj predavatelj, ki me je takrat, leta 1978, vzel v svoj razred na konservatoriju. Dve leti sem nato študirala v pripravljalni skupini. Po tem sem nastopila po televiziji, tedaj je namreč moj učitelj pripravljal televizijski program, s pesmimi, kot sta na primer Munadžat in Ušak. To sta bili pesmi našega znamenitega klasičnega pesnika po imenu Ališer Navai. Tistega leta je praznoval 539-letnico rojstva, in v njegovo čast smo za televizijski program pripravili koncert ob obletnici rojstva, to je bilo 9. februarja 1980. Moj učitelj je pripravljal program za televizijo, kamor me je vključil, pa tudi druge študente, zato smo nastopali po televiziji. Tako sem v enem dnevu postala znamenita.

Gospod Mirzajev, ali lahko poveste kaj o vaših vtisih, ko ste sprejeli Julčjevo za učenko, in o tem, kako sta začela sodelovati?

Mirzajev: Takrat sem začel predavati, to so bila prva leta mojih predavanj. Ves čas sem si želel, da bi imel učenca ali učenko s takšnim glasom, s kvalitetnim materialom, torej z dobrim glasom. Takrat je prišla Munadžat, povabil sem jo v svoj razred. Ima zelo lepo barvo glasu, zelo lep in zelo krasen bogat glas. Ko je bila že leto moja učenka, sem končno začel zares delati z njo, več kot je bilo treba po učnem načrtu. Poleg navadnih učnih ur v konservatoriju sem jo začel posebej pripravljati tudi za veliki oder. Prav takrat sem namreč pripravljal program o Ališeru Navaiju ter ji dal priložnost, tako je čez noč postala znamenita ne le v Uzbekistanu, temveč tudi v Kirgizistanu, Kazahstanu in Tadžikistanu. Munadžat je zelo talentirana, ima vse lastnosti za ustvarjalnost, tvornost. Recimo, nekateri imajo lep glas, nimajo pa talenta. Drugi imajo talent, nimajo pa glasu. Zelo je stroga do sebe, veliko dela, vadi, ko je študirala pri meni, je od jutra do večera veliko delala, po vajah je tudi poslušala druge pevce in pevke, kako pojejo, in se izpopolnjevala, vse je dala od sebe in šla čez vse to delo, se spraševala, kako delati, kako drugi pojejo in kakšen biti ... Vse to ji je bilo v veliko pomoč, saj se je zelo lepo naredila. Res zelo veliko dela s sabo. Glas ima zelo natreniran, dihanje ima dobro, vsi organi, ki so povezani s petjem, imajo pri njej lastnosti za pravega pevca. Od leta 1990 je znana ...

Julčjeva: Ne, od leta 1980!

Mirzajev: Ne, mislim tudi v tujini!

Julčjeva: Ah, v redu.

Mirzajev: Torej od leta 1990 je znana tudi v tujini, kjer od tedaj redno nastopamo s solističnimi koncerti, redno ves čas, povsod, v Sloveniji smo zdaj prvič. Nastopali smo v Južni in Severni Ameriki, povsod po Evropi, v skandinavskih deželah, tudi v arabskih državah, nastopili smo na res veliko koncertih z veliko uspeha. Ko je Munadžat prvič nastopila v pariškem Theatre de la Ville, so jo mnogi prvič slišali. Po koncertu so rekli, da je sijajna, velika pevka in da jo je treba predstaviti na prestižnih festivalih.

Julčjeva: Na festivalih v Franciji.

Munadžat, preden ste začeli nastopati po Evropi, ali ste tudi živeli od glasbe, doma v Uzbekistanu, in ali ste tudi snemali?

Mirzajev: Da, živela je od glasbe. Nastopala pa ni samo v Uzbekistanu, temveč tudi v sosednjih državah. V mestih Oš v Kirgizistanu, Džambul v Kazahstanu, Dušanbej v Tadžikistanu, pa tudi v Rusiji smo nastopali, v Moskvi. Vendar sedaj v Rusiji nastopamo samo s solističnimi koncerti, tudi pred kratkim smo nastopali v dvorani Čajkovskega.

Ali ste tudi snemali, plošče, kasete?

Mirzajev: Da. Sedaj imamo zunaj dva albuma. Leta 1995 smo posneli prvega v Franciji, za založbo Ocora, nato pa še leta 1997 v Nemčiji, za založbo Network.

Kaj pa prej, doma?

Mirzajev: Da, v Uzbekistanu smo imeli založbo Melodija za vinilke, nekaj plošč smo posneli takrat tudi zanje.

Ali se da te posnetke zdaj kje dobiti?

Julčjeva: Vinilne plošče so sedaj redkost, zdaj je vse na zgoščenkah, zato redko kdo še hrani in posluša te plošče. Prvo ploščo smo posneli leta 1981. Poleg tega obstaja veliko posnetkov na televiziji, koncertni videoposnetki, trije, in trije dokumentarni filmi, v seriji kronike. V Franciji so posneli dokumentarni film o meni, ki traja 50 minut, to je avtorski film. Tudi v Belgiji so posneli dokumentarni film o meni, ki traja 20 minut. In še vedno je tako, mnogi želijo posneti film o nas.

Mirzajev: Sedaj je Munadžat v Uzbekistanu vodilna pevka, ki poje makamat, šašmakame, makame in tradicionalne uzbeške pesmi. V bistvu je začetnica preporoda takšnega petja, edinstvena, saj nastopa z uro in pol ali dve uri dolgimi solističnimi koncerti. Res je, da imamo veliko dobrih pevk in pevcev, vendar je takšnih, kot je Munadžat, zelo malo. Ona je redkost, takih ni veliko. Pred nami je velika turneja po tujini. Nastopali bomo v Avstriji, Indiji, Estoniji, Turčiji. Pojutrišnjem imamo nastop v Švici, in potem spet junija igramo tam. To je cela prava evropska turneja.

Julčjeva: V letu 2006 smo z nastopi zasedeni do julija.

Kako je bilo v komunističnih časih igrati v Uzbekistanu? Ali ste lahko igrali, se je dalo od tega živeti?

Julčjeva: Pravzaprav ni bilo tako hudo. Res pa je, da so bila nekatera besedila klasičnih pesmi prepovedana. Besede, kot so mai, sufijske besede, potem na primer besedila o bogu, o alkoholu, pardon, ne o alkoholu, ampak maiu, mislili so namreč, da je mai neke vrste alkoholnega napitka. Ampak to niso besede o alkoholu. Vendar so mislili, da je to alkohol, zato so cenzurirali besedila, rekli so, da jih moramo izbrisati, da jih ne smemo peti, na primer, take besede, kot je khudo (uzb. bog), torej, da moramo izbrisati takšne besede iz gazel. Zdaj, po osamosvojitvi, nam dovolijo prepevati tudi sufijske pesmi, takšne, kakršne so napisali veliki pesniki, nespremenjene. V resnici so to avtorska besedila, besedila sijajnih pesnikov, napisana od 14. do 19. stoletja. Zato jih ni treba spreminjati, ker so avtorska besedila pesnikov.

Mirzajev: Mai je ... Glej, ko piješ vodko, postaneš pijan. Človek pije zato, da bi bil pijan. Omama pa prihaja tudi naravno od boga. V sufizmu se človek opija z bogom, omama prihaja od boga. Ko se omamiš z božjo besedo, temu rečemo mai. Od maia nisi pijan enako, kot si pijan od vodke. Ko piješ vodko, potrebuješ šilce, ko piješ mai, ne potrebuješ nič. Vodka je izvleček omame. Mai je božja beseda. Na primer, ko gre človek v cerkev ali v tempelj ali v džamijo, sprejema božje besede, in ko stopi ven iz templja, džamije ali cerkve, se počuti lahkotnega kot ptica, kot če bi prišel iz turške kopeli.

Julčjeva: V Sovjetski zvezi niso razumeli tega, vse to so dojemali drugače, napačno, zato so nam take pesmi prepovedovali.

Mirzajev: Tradicionalno uzbeško glasbo je težko razumeti, pogosto je napačno razumljena. Tudi sedaj je ne razumejo vsi. Rečejo: »Mai, mai – ali si pijanec ali kaj?« Vodka ti daje nenaravno omamljenje, naravno omamljenje pa prihaja od božje besede, dobiš ga od boga, takšna omama je drugačna, duševna.

Ko že govorimo o sufizmu: znana sta po obujanju ne samo glasbene tradicije, temveč tudi sufijske tradicije, ki je v Uzbekistanu bojda zamrla, po kateri je glasba sredstvo za približevanje k bogu, ki pomeni tudi človekovo napredovanje k izpolnitvi v posvetnem življenju – ali lahko razložita tudi to delo?

Mirzajev: Sufizem igra veliko vlogo v tradicionalni uzbeški glasbi, v šašmakamu, v makamu, v klasični glasbi. To so pesmi (besedila) velikih pesnikov iz 13. in 14., 15. in 16. stoletja. To so bili veliki pesniki, in da bi jih mogli razumeti, brati, doumeti, se moramo najprej pripraviti in vedeti veliko o sufizmu. Recimo, če vzamemo simfonični orkester, kvartet, ki igra na violine ... če človek ni pripravljen, ne bo šel poslušat te glasbe. Če pa je človek pripravljen in zna poslušati opero, bo zelo užival v koncertu. Če glasbe ne razume, potem takoj zbeži od tam. Enako je s sufizmom: če je človek pripravljen, zelo uživa v sufizmu, v pesmih teh velikih mojstrov, v gazelah velikega Navaija, velikega Mašraba, velikega Fuzulija. Ti velikani so počeli čudeže, ljudje pa so jim sledili. To so bili tako veliki učitelji, da so jim ljudje sledili in delali tisto, kar so počeli oni.

Julčjeva: Povej, kaj se dogaja zdaj.

Mirzajev: V klasični glasbi so poezija, glasba in sufizem že združeni. V šašmakamu in tradicionalni glasbi se pojejo, recimo, gazele Ališera Navaija, to je vse že združeno, eno, zato jih ni mogoče ločiti, tako je že od začetka.

Julčjeva: Novinarji iz tujine pogosto mislijo, da mi pojemo sufijske pesmi zato, da bi nam ljudje sledili, tako mislijo, a ne razumejo prav. Mislijo, da vplivamo na ljudi s pesmimi. Ampak to ni res. Pojemo sufijske pesmi in naši ljudje uživajo v tem petju in besedilih. To ne pomeni, da hočemo zavajati ljudi ...

Mirzajev: Ne mislimo, da morajo izvajalci nositi feredžo.

Julčjeva: Naš nastop je na zelo visoki ravni, se pravi, da želimo poslušalca oplemenititi, navdihniti s petjem. Te pesmi so napisali naši veliki pesniki in izvajalci že pred toliko leti, tako davno, in to glasbo so ustvarili ljudje. Poslušalca moramo obogatiti z izvedbo teh pesmi, to je naš dolg in obveznost do ljudi. In to moramo prenesti naprej, početi toliko časa, da bodo tudi naši otroci vedeli o tem. Običaji se morajo nadaljevati, ta dediščina se mora ohraniti.

Iste pesnike in pesmi pojejo tudi, na primer, v Azerbajdžanu (Alim Kasimov) in Pakistanu (Abida Parvin) – kakšne so v sufizmu podobnosti in razlike denimo med uzbeškim in omenjenima?

Julčjeva: V Azerbajdžanu imajo mugam, v Iranu makam, dastgah mu pravijo, obstaja tudi iraški makam, na splošno so eno, zelo so si podobni, vendar ima vsaka pokrajina svoje posebnosti, razlikujejo se po interpretaciji pesmi. Recimo, azerbajdžanskega mugama ne ureja strog skupek pravil, temveč prosto improvizirajo. Uzbeška glasba ima stroga pravila, v njej se ne sme prosto improvizirati, ker jo urejajo stroga glasbena pravila in ker je narejena po strogih načelih, npr. za ritem, od tega ne smemo odstopati. Teh načel se moramo držati, ne smemo odstopati. Ni nam treba svobodno improvizirati. V iranski glasbi morajo svobodno improvizirati, pri njih je tako. Seveda si je vsa sufijska glasba zelo podobna. Od nekdaj so te različne dežele komunicirale med sabo, včasih ni bilo meja in ti pesniki so delali, živeli, študirali v Iranu, zato so te sufijske pesmi povsod zelo enotne.

Mirzajev: Ja, sufijske. Tudi mi pojemo azerbajdžanske pesmi velikega Fuzulija iz 15. stoletja. Tako kot je rekla Munadžat, je razlika v slogu izvedbe, oni imajo svoj način izvedbe, ki je povsem drugačen. Izvedba iranske glasbe je povsem drugačna, prav tako uzbeške in azerbajdžanske, vsak izvaja po svoje.

Julčjeva: Tudi poimenovanja teh pesmi, načinov, na primer, so zelo podobna, denimo makam dugah. Tako je.

Mirzajev: Vendar pa so strukture, vzorci, modalni načini zelo podobni, skoraj enaki. Tudi v Indiji izvajajo klasične rage, to je sijajna izvedba, sijajno delo. No, ampak to res ni uzbeška ali iranska glasba. Tadžiška glasba je uzbeški bližja.

Ali ste vi sufi?

Mirzajev: Sufi pomeni biti odličen, učen človek. Tisti, ki moli, ni sufi. Sufi je tisti, ki ima polno glavo, ki je poln ved. Sufi mora poznati poleg gazel tudi matematiko, zvezdarstvo, geometrijo ... Vse te vede mora znati povezati med sabo.

Julčjeva: Biti sufi je zelo težko, resnično. Jaz sem zgolj muslimanka.

Mirzajev: Ona veruje. Tudi jaz verujem. To je zelo drugače, vernik je nekaj drugega. Sufi je višje, vrh, to je najvišje.

Julčjeva: Zaradi tega nisem sufi.

TC Lejla Bin Nur in Aigul Hakimova