Larisa Vrhunc

Sodobna glasba ni nekaj nedostopnega

Konec novembra je v Glasbenem centru Edgar Willems v Ljubljani potekala tridnevna delavnica o sodobni glasbeni govorici, namenjena učencem glasbenih šol, starim od 8 do 14 let. Odločitev, da za mentorico povabijo Lariso Vrhunc, je bila odlična. Skladateljica in zelo uspešna ustvarjalka je poleg kompozicije študirala tudi glasbeno pedagogiko; na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete predava harmonsko oblikovno analizo in instrumentacijo.

Kako je prišlo do vašega sodelovanja v tej delavnici?

Mateja Tomac Caligaris, ki vodi glasbeni center, me je povabila, ker meni, da manjka dejavnosti, ki bi otrokom približale sodobno glasbo. Dogovorili sva se, kako naj bi delavnica potekala, in z zgibanko je otroke povabila, da se prijavijo. Skupina je bila precej heterogena, otroci različne starosti z različnim glasbenim znanjem. Tudi število udeleženih se je v treh dneh spreminjalo, prišlo jih je od deset do petnajst, tako da jih ni bilo prav enostavno voditi.

Kaj je bil pravzaprav osnovi cilj, kaj ste želeli otrokom približati?

Želela sem predvsem premostiti predsodke, pokazati, da sodobna glasba ni nekaj hermetičnega, nedostopnega, ampak da živi in ima svojo logiko, da lahko v njej tudi sami aktivno sodelujejo in ustvarjajo.

Ste delo iz dneva v dan gradili?

Ja, ampak snov sem si pripravila tako, da je bila vsako uro določena tema, naslednji dan smo nadaljevali z materialom prejšnjega dne. Dala sem jim iztočnico, nanjo so sami ustvarjali, to se jim je zdelo zelo fino. Ko so nato svoje stvaritve poslušali in ugotovili, da se sliši prav tako kot kaj drugega, so bili že bliže. To se mi je zdela najprimernejša pot, da jih seznanim z novo zvočnostjo.

So ustvarjali skupinsko ali vsak posebej?

Oboje. Prvi dan smo iskali zvoke na glasbilih, ki so jih prinesli s seboj. Imeli so kljunasto flavto, violino, violončelo, klavir in saksofon. Pri vsakem smo poiskali, kaj je na njem mogoče zaigrati, potem smo poskusili, kako isto zveni na drugih glasbilih. Pri tem so se čisto razgreli in so na vse načine poskušali, in še z glasom, ki ga imamo vsi, smo poskusili. Tako smo se igrali igrice. Narisala sem jim npr. slikice in nato nekaj zaigrala, otroci pa so morali pokazati, katero slikico igram. Hotela sem jih spoznati z zapisom, kaj je visoko, nizko, kratko, dolgo. Potem so sami risali in igrali, drugi pa ugotavljali, kateri zapis igrajo. Tako je tudi vsak sam začel razmišljati, kaj vse lahko naredi s svojim glasbilom. Drugi dan sta bili na vrsti improvizacija in aleatorika. Najprej smo se poigrali z imeni. Vsak je svoje ime povedal na določen način in iz tega smo sestavili nekakšno majhno »cagevsko« skladbico. Potem smo skladbico sestavili iz slikic prejšnjega dne in jo zaigrali tako, da sem kazala vstope. Improvizirali smo tudi na gib, imeli smo pravi nemi film, pantomimo, otroci so ponazarjali glasbo. Nato smo pripravili materiale in listke vrgli v zrak, se naključno postavili v vrsto in zapise na listkih preigrali. V bistvu smo po preprosti poti spoznavali vse postopke, ki so prisotni v sodobnem ustvarjanju.

Ker smo morali delavnico skleniti z javno predstavitvijo, smo si zadnji dan ogledali formo. Kaj sploh je to? Vsak je zaigral svojo najljubšo skladbico, nato pa smo ugotavljali, koliko delov ima. Povedala sem jim, da je bil nekoč prevladujoč princip dvodelnosti ali tridelnosti, danes pa so tudi drugi načini. Zavrtela sem jim stavek iz Ancient Voices of Children Georgea Crumba. Partituro tega stavka smo nalepili na tablo in vse elemente forme ohranili, vanjo pa smo vstavili naše materialčke. To smo na koncu na koncertu tudi zaigrali, in otroci so bili srečni in ponosni, da so sami nekaj ustvarili. Zabavno je bilo, ko je prišel k meni eden od fantičev in rekel: »A veste, meni je bilo prvi dan čisto brez veze, ko so ta mali nagajali. Drugi dan je bilo malo boljše, danes je bilo pa zelo v redu. Kdaj pridete spet?« Najlepše je, ko vidiš, da jih je zagrabilo.

Pri otrocih je najbrž še najlaže premostiti predsodke. S kakšnim odnosom do sodobne ustvarjalnosti pa prihajajo mladi na študij muzikologije, kjer predavate?

Ne morem reči niti, da imajo odklonilen odnos, ker ga bolj ali manj sploh nimajo, sodobne ustvarjalnosti ne poznajo. Včasih imam občutek, da so tisti, ki prihajajo z gimnazije, bolj odprti kot dijaki glasbene gimnazije. Ko vstopiš vsistem glasbenega šolstva, imaš navadno občutek, da te naučijo vse, kar je treba vedeti. Če pa nič ne veš, pač vse pobereš.

Po drugi strani je zadnja leta vse več mladih skladateljev, pri nas še posebej skladateljic. In to zelo uspešnih, ki ustvarjate tudi velike oblike, dobivate mednarodne nagrade. Kaj je po vašem mnenju ženskam v preteklosti preprečevalo ustvarjanje bolj opaznih, velikih glasbenih del?

To je povezano s celotno družbo, z močjo, s statusom v družbi. Ko so pred petnajstimi leti propagirali mednarodno združenje Ženske v glasbi, so naredili dvajsetdelno oddajo na italijanski televiziji. Zelo sem bila presenečena, ko je avtorica oddaje pripovedovala, da so celo tisti, ki jih je povabila v oddajo, dvomili v uspeh, češ da tega gradiva ne bo dovolj in dani dovolj kvalitetno. Po oddaji so tudi skeptiki spremenili mnenje. Če si že vnaprej prepričan, da nekaj ni sprejemljivo, ne bo uspeha. Imeti moraš pač nekoliko samozavesti, da si upaš stopiti ven in na glas povedati, kar bi rad povedal. Ampak vsaka generacija naredi korak naprej in v ugodni klimi je veliko laže. Ko sem sama začenjala, je bila skladateljica še izjema, zdaj je to že čisto normalno. Niti izvajalci se nič več ne obregnejo.

Pred kratkim ste sodelovali v zanimivem ustvarjalnem eksperimentu, ko so v berlinsko državno opero povabili sedem skladateljev k skladanju enega libreta. Kot sem slišala, ste se odločili, da vsak od vas komponira en del oziroma eno poglavje, uglasbili ste Seven Attempted Escapes from Silence. Koliko žensk je bilo med sedmimi ustvarjalci, kako ste se ujeli med seboj?

Skladateljice smo bile tri, vsi smo se zelo dobro razumeli med seboj, po glasbeni plati pa nismo sodelovali. Vsak je skladal zase. Leto pred projektom smo se sestali in se pogovorili o izhodiščih. Imeli smo nekatere omejitve že zaradi oblike in velikosti prostora. Vedeli smo na primer, da imamo lahko petnajst glasbil, a nihče nam jih ni določil, tako da smo se morali pogovoriti, katera glasbila si kdo od nas želi. Ko smo dobili libreto, smo se odločali za glasove posameznih vlog in se dogovarjali po elektronski pošti. Nato smo še med pisanjem operni hiši poslali skice in opise vlog, tako da so lahko pripravili avdicijo za pevce. Izbrali so jih dirigent, producent in dramaturg.

Kako pa so se na ta eksperiment odzvali izvajalci?

Izvajalci običajno ne vidijo celote, ko delajo svoj del. Ponavadi sprašujejo, kako se sliši, če je v redu. Vsi so bili zelo pripravljeni delati, veliko je bilo navdušenja. Sam intendant opere Peter Musbach je prevzel del opere in ga režiral, tako da je bil zelo angažiran in se je boril za projekt.

Ali je bil namenjen odprti publiki, ga bo mogoče še kje videti?

V Berlinu je bilo sedem ponovitev, tako da je opero tam lahko videl vsak, ki je to želel. Radi bi jo ponudili še kam drugam, na primer festivalom, a je težko ponovno zbrati celo ekipo.

Kaja Šivic