The Nomads

Nomadi s severa

O veteranih in enem pomembnejših imen garažnega rocka Nomads smo se razpisali v zadnji lanski številki Muske, ko smo njihovo petindvajsetletno pot zaokrožili z napovedjo festivala FV, na katerem so z angleškimi The Meteors nastopili kot zvezde. Po ogledu lepot Ljubljane in pred tonsko vajo smo vse štiri člane skupine povabili za omizje dobre ljubljanske čevapčičarne v enem izmed ljubljanskih getov. Ne ponudi se velikokrat priložnost za posedanje za dobro obloženo mizo s tako rekoč legendami in za delanje intervjuja med navdušenim hlastanjem dobrot z žara. Morda je prav zato nastal sproščen in neobvezen pogovor.

Kaj vam pomeni imeti bend? Skupaj ste že več kot 20 let.

Nick (pevec, ritmični kitarist): Naslednje leto bo 25. obletnica. Tega gotovo nismo pričakovali, ko smo leta 1980 začenjali igrati z bendom. Nomads smo postali leta 1981.

Zakaj ste spremenili ime?

Nick: Prej smo imeli nekaj smešnih imen. Mislili smo, da bomo odigrali le en koncert. Publika na tem koncertu so bili naši prijatelji, igrali pa smo priredbe najljubših bendov, kot so New York Dolls, Stooges in drugi podobni garažni bendi, vendar pa so nas dobro sprejeli in veliko prijateljev je potem želelo, da igramo naprej. Leta 1981 smo ugotovili, da lahko iz tega še kaj nastane, zato smo si izbrali spodobno ime, ha ha.

Kako pomembno je bilo punkovsko gibanje za vaš začetek?

Hans (glavni kitarist): Začeli smo zato, ker nam punk bendi niso bili všeč.

Nick: Naš začetek je bila po svoje reakcija na punk. Punku smo sledili od prve plošče Ramones iz leta 1976, ni pa nam bilo všeč, da se je švedska punk scena usmerila v post punk. Bendi so postajali pretenciozni. Popolnoma nepopularno je bilo igrati rockovski punk, tisti zgodnji, dober punk. Hoteli smo imeti rokenrol bend ravno tedaj, ko je bil iz mode.

Švedska in nasploh Skandinavija imata močno rockovsko tradicijo. V 60. letih so tja hodili The Beatles in The Rolling Stones na klubske koncerte.

Nick: Da. Poleg tega imamo t. i. »ljudske parke«. Vsako, še tako majhno mesto na podeželju ga ima. V njih se zbirajo ljudje in plešejo, poslušajo glasbo, se zabavajo. V 60. letih 20. stol. so imeli turnejo po teh parkih na primer Who. Obstajajo neverjetne fotografije iz leta 1966, ko so nastopali na Švedskem sredi vukojebine.

Bjorn (basist): Deep Purple so imeli svojo prvo turnejo na Švedskem.

Nick: Sex Pistols so imeli svojo prvo turnejo izven Anglije na Švedskem.

Kako je vse to vplivalo na vašo domačo sceno?

Nick: Švedska je bila v tem smislu vedno dobra država. Dobrih plošč nikoli ni bilo težko najti, sploh v Stockholmu, kjer je že od 70. let veliko dobrih ploščarn. Sploh Američani so pogosto presenečeni nad tem, koliko dobre glasbe poznamo, saj živimo na Švedskem, čudni državi nekje bogu za hrbtom. Pa sploh ni tako! Že od nekdaj se da najti dobro garažo in punk, za rokenrol je to že od nekdaj dobra država.

V zadnjih letih je cel kup bendov s Švedske zelo uspešnih, popularnih, recimo Hives …

Nick: Ja, neverjetno je, koliko bendov je uspešnih. Stalno nas o tem sprašujejo, kaj je s Švedsko in vsemi temi rockovskimi bendi. Na to vprašanje nimamo odgovora.

Hans: Na vse smo vplivali mi, ha ha.

Kako pa je z biznisom vseh teh bendov?

Joakim (bobnar): Za Hives smo zelo veseli. Privoščimo jim uspeh in denar, ki so ju zaslužili.

Nick: Hives smo opazovali pri razvoju. Pravi so, vemo, da niso »narejen« bend, da že od začetkov delajo s srcem, igrali so v vseh mogočih luknjah. Slovijo kot odličen živ bend. Zelo jih spoštujem, za uspeh so trdo delali. Z Joakimom sva leta 2000 organizirala Gearfest, na katerem so nastopili tudi Hives.

Joakim: To je bilo leta 1998!

Nick: Hotel sem povedati, no, danes je to precej smešno slišati. Hives so prišli, odigrali svoje in odšli, ne da bi jim sploh imeli priložnost plačati. Plačila sploh niso pričakovali, navajeni so bili igrati brez plačila, tako da so kar šli. Kasneje smo jih morali poiskati in jim dati denar, ha ha.

Joakim: Tri leta kasneje sem jih prosil, če bi prišli spet igrat na Gearfest. To je bilo že, ko so bili uspešni. Proračun ni bil velik in prosil sem jih, če bi igrali za zabavo, z bolj ali manj istimi bendi kot prvič. Igrali so za 10 tisoč švedskih kron, to je bil njihov honorar, zelo nizek v primerjavi s honorarji, ki so jih takrat sicer dobivali. Pevec Pelle je takrat rekel, da ni problema, da odhajajo v Anglijo in da bodo za nastop tam dobili milijon švedskih kron. »Lahko si privoščimo!« Nastopali so na festivalu Reading.

Nick: Za 120 tisoč evrov!

Joakim: Zelo so ozaveščeni, skrbijo za sceno, jo podpirajo.

Niso zvezdniški?

Joakim: Prej nasprotno.

Lahko rečemo, da švedski bendi služite v Evropi in ZDA, ne doma?

Hans: Služimo tudi na Švedskem, vendar pa si pomagamo, podpiramo se, ne tekmujemo med sabo.

Joakim: Tudi Hellacopters so zelo uspešni.

Nick: Ko so začenjali, so veliko igrali kot naša predskupina. Odkar so veliki, je vrstni red obraten. Zdaj smo mi njihova predskupina, ha ha, to sploh ni problem, saj smo prijatelji.

Kakšna je bila scena v 90. letih?

Nick: Zgodnja 90. leta so bila čudna. Spomnim se, da je bil popularen metal, hard rock. Tudi od nas so nekateri zahtevali, da postanemo hardrockovski bend. Zdaj se zdi smešno, vendar so bili takrat Guns'n'Roses glavni.

Hans: Saxon in podobni.

Nick: Leta 1991 smo izdali naš najuspešnejši album na Švedskem, Sonicaly Speaking. Bil je celo na lestvicah.

Hans: Takrat smo ujeli pravi trenutek. Nirvana je prodrla in nenadoma so bile kitare spet popularne.

Kaj pa Leather Nun in podobni?

Hans: Ti so še iz 80. let.

Nick: Najbolj so bili popularni v Angliji.

S priredbo pesmi skupine ABBA so zasloveli.

Vsi: Drži.

Joakim: Slišal sem, da so se ponovno zbrali in imeli koncert, nedavno.

Kakšno je vaše mnenje o vseh teh ponovnih shodih bendov?

Nick: Ne smemo jih obtoževati. Zabavno je imeti štirideset let in še vedno igrati rokenrol, zakaj pa ne? Večina bendov ni tako dobrih, kot so bili nekoč, pa kaj. Nekateri so malo patetični, ampak …

Joakim: Ne vidim nobene škode, naj igrajo, včasih je prav zabavno. Igrajo dobro glasbo, škodi jim že ne.

Ali imate bend za zabavo, hobi ali je čisto resna zadeva?

Joakim: Več kot hobi. Če ne zaradi drugega, zato ker se z njim ukvarjamo že tako dolgo. Ne vem, kako bi bilo brez benda. Mogoče pa je točno to hobi, ne vem.

Hans: Gotovo je velik, pomemben del našega življenja.

Nick: Dejstvo je, da ne igramo toliko, kot smo včasih. Zdaj so obdobja med koncerti dolga tudi po več mesecev. V glavnem zato, ker že dolgo nismo izdali nobene plošče. Upamo, da nam bo uspelo naslednje leto. Nekaj novih komadov že imamo, ki obetajo ...

Nenazadnje imate obletnico delovanja.

Nick: Naslednje leto bomo izdali tudi novo kompilacijsko ploščo. Založba, ki je izdala Showdown na CD-ju, ne obstaja več in nekaj plošč sploh ni več mogoče dobiti. Nova kompilacija, ki bo zunaj prihodnje leto, je prva reč, dodali bi ji nekaj čisto novih komadov. Potem pa bi izdali še čisto novo ploščo, verjetno konec prihodnjega leta. Tak je načrt v tem trenutku.

Na spisku imate veliko priredb?

Nick: V začetku smo igrali skorajda samo priredbe. Takrat je imel bend resen namen igrati samo tiste komade, ki so nam najljubši. Na zadnjih nekaj ploščah pa je objavljen v glavnem originalen material. Večina novih komadov je Bjornovo delo, z našim producentom Chipsom K pišeta res veliko dobrih pesmi.

Hans: Na zadnjem albumu ni niti ene priredbe.

Nick: Priredbe so zabavne. Vendar pa je zmanjkalo pesmi, ki bi jih prirejali. Nismo našli več dobrih komadov, pa smo začeli pisati svoje, ha ha.

S priredbami združujete preteklost in sedanjost.

Nick: Ja, zahvaljujemo se za pretekle pridobitve, ki jim veliko dolgujemo.

Kako ste se povezali z vsemi temi Američani, z Mikom LaVello z Gearheada, z Long Gone Johnom s Sympathy From The Record Industry?

Nick: Večinoma so oni prišli do nas, saj so privrženci benda že od zgodnjih dni. Long Gone John je velik občudovalec naših zgodnjih del in na vsak način je hotel izdati naš album za Sympathy.

Joakim: Izdal je kompilacijo prvih mini albumov.

Nick: Ta plošča se je zelo dobro prodajala v ZDA.

Joakim: Veliko ljudi jo je slišalo. Leta kasneje smo končno igrali v ZDA in takrat smo spoznali vse ljudi, ki so poznali naše plošče, in vse se je sprožilo od tam. Ugotovili smo, da je veliko bendov, ki so nam bili všeč, poslušalo našo glasbo, postali smo prijatelji.

Nick: Prva turneja v ZDA je bila neverjetna. Kamorkoli smo šli, povsod smo srečali veliko ljudi iz bendov, ki so nam všeč, prihajali so na naše koncerte in ...

Kdaj je bilo to?

Nick: Kar pozno. V ZDA smo šli prvič leta 1994. Nekaj koncertov smo imeli leta 1994, medtem ko je bila prva prava turneja po ZDA leta 1995. Sicer so nas v ZDA vabili že v 80. letih, vendar se to zaradi nekaterih stvari pač ni zgodilo.

Joakim: Od leta 1995 smo igrali v ZDA skoraj vsako leto.

Nick: Do leta 2000, takrat smo bili nazadnje v ZDA. Imeli smo načrte za turnejo leta 2001, vendar ravno v času 11. septembra.

Joakim: Prav tisti teden.

Nick: Odpovedali so turnejo in po tistem nismo šli več nazaj. V bistvu imamo zdaj zelo redko prave turneje. Imamo nekaj koncertov, in to je vse. Zaradi služb in družin si ne moremo privoščiti več dolgih turnej.

Kakšni so načrti z Gearfestom?

Joakim: Zgodil se bo, vendar še ni stoodstotno gotovo.

Nick: Imaš pa svoj mesečni klub.

Joakim: Ja, Gearclub imam skupaj s prijatelji v Stockholmu, kjer nastopajo bendi. Prav danes se tam dogaja koncert Adama Westa in The Republikans, v njih je pevec iz Turpentines. Gre za mesečni koncertni klub, ponavadi igrata dva benda, včasih tudi manjši bend kot predskupina. Imamo tudi glasbeni kviz in včasih prikazujemo filme. Cel večer se dogaja garaža, punk, soul in didžeja imamo.

Pred leti sem v nekem intervjuju prebral, da sta v celem Stockholmu le dva prostora, kamor greste zvečer ven. To se mi je zdelo čudno.

Nick: Za tisti čas je verjetno držalo. Smešno je v Stockholmu, razmere se nenehno spreminjajo. Trenutno je tam ogromno prostorov, kjer se da igrati. Živa glasba je povsod. Bilo pa je dolgo obdobje, ko nisi imel kje igrati. Trenutno je spet popularna živa glasba, bendi igrajo nenehno, povsod.

Ali se vam zdi, da je uspeh švedskih bendov povzročil, da se vlaga denar v nove prostore, v klube?

Nick: Možno, a je težko reči. Problemi s promocijo rock koncertov na Švedskem so strogi licenčni zakoni. Težko je voditi klub in imeti licenco za prodajo alkohola in hrane. Da bi lahko prodajal alkohol, moraš streči toplo hrano.

Joakim: Zakoni se popravljajo.

Nick: Vsekakor je bil to problem v 80. letih 20. stol., ko smo začenjali. Takrat je bil v celem Stockholmu en odličen klub, Ritz. To je bilo vse, zato smo nenehno igrali tam. No, še nekaj prostorov je bilo poleg tega.

Hans: Igrali smo v čudnih prostorih, npr. v diskotekah.

Nick: Trenutno so razmere zelo zdrave, veliko je klubov, kjer se da igrati, veliko bendov prihaja igrat. Vendar pa večino ljudi zanima neodvisna pop produkcija, za grobi rokenrol je zanimanja manj.

BIGor