Kozmična Amerika

Veličastna interpretka ljudske glasbe

Odetta na koncertih »predava« občinstvu o ameriški glasbi. Njeno (po)ustvarjanje je še najbolj podobno tistemu Harryja Belafonteja. Nastopala je pred Martinom Luthrom Kingom in Johnom F. Kennedyjem, navdihnila je milijone zagovornikov državljanskih pravic po vsem svetu, med drugim belega južnjaškega najstnika Billa Clintona, ob petdesetletnici ustvarjanja pa je dobila odlikovanje Združenih držav. Podelil ji ga je isti južnjaški fant, tedaj predsednik ZDA. Pevka v častitljivi starosti, rodila se je leta 1930, še danes poje z glasom mladenke.

Ob glasu Odette se navdihujejo mladi glasbeniki, od Carly Simon in Joan Armatrading do Sweet Honey in The Rock ter Nicka Cava, Tracy Chapman, Cassandre Wilson in Jewel. Ponosna je, da kot umetnica in aktivistka nosi baklo v novo tisočletje, najbolj razveseljivo pa je, da gospa ni neznanka našega občinstva. Davnega leta 1974 je prvič nastopila na ljubljanskem festivalu jazza, na noč čarovnic leta 2002 pa je napolnila Linhartovo dvorano Cankarjevega doma, a predstavi iz dveh med seboj oddaljenih obdobij sta si bili po zasnovi precej podobni. Odlična in vplivna pevka Odetta Gordon še zdaj skoraj vsako leto pride na evropsko turnejo in lanskega oktobra sva se (znova) srečala na koncertu v klubu Bluesiana ob Vrbskem jezeru v Avstriji.

Če ji že ni bilo usojeno postati operna diva, kot si je zelo želela, je vsaj glas še ni zapustil. Mladi Bob Dylan je zaradi njene glasbe prodal električno kitaro in se usmeril v akustično glasbo. »Kitare zdaj ne igram,« pravi Odetta. »Na predzadnji plošči sem izrazila spoštovanje do pevk bluesa iz dvajsetih in tridesetih let, na zadnjem albumu pa izkazujem čast Huddieju Leadbetterju, ki je bolj znan pod imenom Leadbelly. Na plošči so skladbe, ki sem jih slišala v njegovih izvedbah in smo jih uporabili za ploščo Lookin For A Home. Gibljem se v teh dveh glasbenih svetovih. Zelo rada imam Leadbellyjevo glasbo, bil mi je velik vzornik, ko sem začenjala kariero v folku. Kakorkoli, mislim, da se védenje o njem izboljšuje, saj čas sam poskrbi za to. Nekoč so ga poznali le redki zbiralci, a dobrih stvari ne moreš kar skriti, vedno je kje razpoka. Še danes, ko pojem njegove pesmi, ljudje ne poznajo Leadbellyjevega družbenega okolja in zgodovine, so pa slišali zanj kot pevca.«

Odetta je v najstniških letih sanjala o tem, da bi postala klasična pevka, vendar se je zavedala, da ne more premagati rasnega razlikovanja v pomembnejših opernih hišah. Tako je pri osemnajstih spoznala ljudsko glasbo, se naučila igrati na kitaro in začela nastopati. Na plošči Blues Everywhere I Go poje pesmi pevk bluesa iz dvajsetih in tridesetih let: »Victoria Spivey je ime, ki ga boste spoznali, prepričana pa sem, da je še veliko pevk, za katere še sama ne vem. Velikokrat se mi zdi, da tu na drugi strani oceana, v Evropi, več veste o ameriških glasbenikih kot Američani, in stavim, da bi lahko našla plošče izvajalcev, o katerih v Združenih državah še nismo slišali. To sem opazila že, ko sem začela hoditi na evropske jazzovske festivale. Tu sem srečala čudovite glasbenike, ki jih doma še ne poznamo. Zato mislim, da imate lahko boljši vpogled od mene. Naj vas na hitro popeljem skozi zgodovino. Ko smo živeli na podeželju, sadili, sejali in želi, kar smo hoteli ali ne, se je iz teh izkušenj porodila glasba: delovne pesmi, podeželski blues, uspavanke, priložnostne skladbice, ki smo jih peli ob igrah, smešne in nesrečne pesmi, napevi sekačev sladkornega trsa in drugih težaških delavcev. V mojem času, ko smo se začeli z dežele pomikati proti večjim naselbinam in nazadnje proti velemestom, pa smo si nabrali novih, drugačnih izkušenj. Na deželi smo imeli podeželski blues in spirituale, to je področje, ki ga najbolj poznam. Ko smo se prebijali skozi skušnje in spremembe, pa se je, ne da bi se tega zavedali, spremenila tudi naša glasba; v velikih mestih sta nastala mestni blues in gospel. To sta torej urbani glasbi! Šli smo še dlje in prišli do jazza, ta je nastal iz gospela, pa do mestnega bluesa z velikimi zasedbami in sodobnega jazza. Gre torej za številne povezave. Ko kdo vidi črnko peti, takoj pomisli, da poje gospel, vendar to zame ne velja! Menim, da bi bilo nespoštljivo do pevcev gospela, če bi se prenarejala, da sem pevka gospelov, ali celo, da sem Mahalia Jackson. Mahalia bi vstala iz groba in mi dala zaušnico ... No, ne bi; rekla bi le: 'O, ubogi otrok!'«

Odetta se je učila ob izbranih kitarskih mojstrih. V Ljubljani je že leta 1974 igrala Josha Whita. Vsekakor se njeno igranje zdi zelo arhaično: »Kar zadeva igranje na kitaro, svojega imena ne bi nikoli postavila v družbo tako dobrih kitaristov, niti ne v njuno bližino. Premladi ste, da bi Josha Whita slišali igrati na koncertu. Bil je resnično čudovit, enako velja tudi za Leadbellyja. No, mogoče sem nekoliko bližje Leadbellyju, ker je imel kitaro predvsem za ritem. Svojemu načinu pravim kitara »chumpy chump« (štorasta kitara). Nekdo mi je pokazal akorda C in G ter lahek prijem akorda F, uporabljala sem kapodaster in tako sem s temi tremi prijemi lahko igrala v treh ali štirih durih. Kadar udarjam samo akord C, ni ravno zanimivo, zato sem začela uporabljati zvijače in z glasom prikrivati, da nisem odlična kitaristka, me pa veseli, da je moje igranje tako učinkovalo na vas. Gotovo ste slišali za Richieja Havensa. Ko sem ga prvič slišala v klubu Gerde's oziroma v neki kavarni v Greenwich Villageu, sem šla do Alberta Grossmana, mojega tedanjega menedžerja, in mu povedala zanj. Takoj ko prisluhneš Richieju Havensu, in posebno, ko ga vidiš, veš, da je njegova glasba utrip srca, ki mu s kitaro daje oporo. Albert ga je večkrat poslušal in ga povezal z nekim svojim partnerjem, jazzovskim glasbenikom. Prisilil ga je, da je odložil kitaro in začel snemati ploščo z jazzovskimi glasbeniki. Ko sem jo slišala, sem šla v Albertovo pisarno in ga nadrla: 'Kaj ne dojameš? Tudi, če mu nisi dovolil igrati na kitaro, še vedno daje ritem in čutiti je njegov pulz. Vsaj takrat ko poje, ga pusti igrati s palcem, če že ne more s prsti, kar je težko.'«

Kmalu so se razširile govorice o mogočni črnki, ki poje črnske ljudske pesmi in je sposobna z glasom stresti zemljo, se z besedilom dotakniti duše in ljudi ganiti s podobo. Ko je Odetta prvič prišla v Chicago, sta jo tam čakala Josh White in Big Bill Broonzy, da bi izrekla »dobrodošlico velikih bratov mlajši sestri v velikem mestu«. Pete Seeger in Harry Belafonte sta bila redna gosta njenih predstav in s seboj sta vsakokrat pripeljala vplivne ljudi. Odetta je tako orala ledino črnim umetnicam v Ameriki in skušala širiti žanrske meje. Pela je zelo občuteno, najsi je izvajala črnske delovne pesmi, blues, jazz, duhovne, bele apalaške ali angleške ljudske pesmi – vedno z mojstrsko kitaro. Navdušila se je za ameriško ljudsko glasbo in jo označila za izjemno glasbeno obliko, saj izvira iz različnih ljudstev: »Obstaja pravilo, da dobrih stvaritev ne moreš uničiti. Američani smo mislili, da nimamo prave kulture; bili smo prepričani, da jo imata Anglija in Evropa. Vendar so posamezniki zbirali našo glasbo, to, ki jo danes lahko slišite, in prepričali Kongresno knjižnico, da jo je shranila. Ta glasba je tako postala del ljudske zgodovine! Iz knjig smo se učili predvsem o ljudeh, ki so nas držali za vrat in nam kradli čas in delo, glasba pa se je prenašala le z ustnim izročilom. Potem so prišla petdeseta leta. Kupili smo si kitare, spoznali tri akorde in se jih naučili uglasiti. Sledil je buren preporod ljudske glasbe in tudi glasbena industrija se je zavedela, da je nekaj v tem. Vrstili so se nastopi, najprej v dnevnih sobah, pozneje v manjših dvoranah; ljudje so prihajali na koncerte, vsa ta druženja so imela tudi močan politični naboj. Bila sem politično aktivna, v komuni smo pisali letake v podporo Juliusu in Ethel Rossenberg, Američanoma, ki sta bila obtožena vohunjenja in pozneje usmrčena. Vedno več ljudi je prihajalo; ko je industrija to dojela, se je zanimanje za ljudsko glasbo razmahnilo, in to je bilo dobro. Del te glasbe je bil tako tako, nekateri ljudje pa so tedaj odkrili Josha Whita in vrsto drugih, katerih imen se zdaj ne spomnim ... Big Billa Broonzyja ... njega morava omeniti! Spominjam se zanimive zgodbe iz časov, ko so me povabili v klub Gate Of Horn v Chicago. Tedaj sem živela v San Franciscu, in ko sem prišla na tonsko vajo, sta me pred dvorano čakala Josh White in Big Bill Broonzy. Prišla sta, da bi se prepričala, ali bo z njuno sestrico vse v redu.«

Odetta je posnela tudi več angleških balad. Te so pred davnimi leti »priplule« v Ameriko in danes živijo novo življenje v glasbi bluegrassovskih mojstrov, posebej pa tudi v njenih izvedbah, saj jim je z glasom dala neslutene razsežnosti: »Nikoli ne moreš imeti rad samo ene stvari, naše zmožnosti so večje. Če je bil v Združenih državah kakršenkoli talilni lonec, je bil v glasbi. Drug drugega nismo vabili v svoje suženjske četrti, dvorce, cerkve, mošeje in sinagoge, glasba je nekako prenikala skozi pore. Član neke skupnosti je lahko slišal delček glasbe druge skupnosti; če mu je bil všeč, ga je vključil v svojo glasbo. Glasba Združenih držav je ravno zaradi takšnih prepletanj in številnih vložkov tako razburljiva. Ko sem se učila ljudske glasbe, sem spoznala irske, škotske in angleške balade, danes pa sem srečna, da lahko odkrivamo tudi glasbo drugih dežel, ki ji preprosto rečemo world music (glasba sveta). To je, kot bi kuhala juho. Dala bi vam skodelo vroče vode in vam rekla: 'To je juha!' Vi pa bi se vprašali, kaj mi je. Lahko pa vam dam skledo kropa, v katerem so začimbe, zelenjava, to in ono, potem pa si boste obliznili prste, in prav to je tisto, kar drži glasbo skupaj. Ljudska glasba je proces, v katerem si prisvajamo stvari, to pa ne potrebuje posebne razlage. Tisto, kar se nas dotakne, vzamemo za svoje in temu se ne moremo ogniti. Vplivi postanejo del tistega, kar ustvarjamo, zato lahko leta pozneje slišite črnko peti balado The Foggy Dew o irskem uporniku. Tudi to pesem sem slišala pri Leadbellyju.«

Veliko gradiva je našla v Arhivu ljudske glasbe v Kongresni knjižnici, ustanovi, ki ji bo ostala v spominu do konca kariere. »Sem interpretka ljudske glasbe. Ta obsega več kot ljudske pesmi, ki se dedujejo iz roda v rod. Vključuje delovne pesmi, pesmi za igro, otroške pesmi, gospel in blues ... pesmi ljudi, ki so se zabavali v vsakdanjem življenju, in pesmi za ljudi in njihove čustvene potrebe.« V petdesetih letih je posnela prelomne albume ter z njimi navdušila občinstvo. Nastopila je na nacionalni televiziji, gostovala na najpomembnejših svetovnih odrih in vplivala na kariere Joan Baez, Boba Dylana in Janis Joplin. Bob Dylan je izjavil: »Na pamet sem se naučil vseh pesmi z njene prve plošče; to so bile pesmi Mule Skinner, Jack of Diamonds, Water Boy in Buked and Scorned.« V šestdesetih letih je bila Odetta najpomembnejši glas ameriškega gibanja za državljanske pravice. Protestirala je z dr. Kingom, pela na protestu v Washigtonu leta 1963 in nastopila za predsednika Johna F. Kennedyja. Njena odlična plošča Odetta Sings Dylan še danes pomeni eno najbolj nenavadnih zbirk Dylanovih pesmi. Odetta jih je namreč posnela v inventivnih aranžmajih: »Čudovito, da se spomnite tistih posnetkov. Srečala sem Boba, a se nekako bojiva drug drugega. To, da se je zaradi mene posvetil akustični glasbi, sem slišala od neznancev, sam mi ni tega nikoli povedal. Pozneje je v intervjuju v reviji Rolling Stone to tudi javno objavil. Pred Dylanovo nesrečo z motociklom sem bila v studiu založbe RCA, da bi posnela ploščo z njegovimi pesmimi. Z nekaj prijatelji je prišel v studio. Vedno mi je bilo nelagodno, ko so bili okrog mene mikrofoni, saj so lovili vse. Bob je torej prišel, in to mi ni bilo všeč, saj nisem hotela, da bi kdo slišal, kako pojem Dylanove skladbe, posebno pa ne, da bi jih slišal avtor. Popravil je nekaj nepravilno pretipkanih besedil, nato sem ga napodila, rekoč, da imam dovolj dela že s petjem in da mi ni treba vedeti, na kaj je mislil, ko je pesnil. (Smeh.) Razumel je in odšli so, mi pa smo v miru snemali. Po nesreči je med okrevanjem v bolnišnici zanj na Grossmanovo priporočilo skrbel moj prijatelj, odličen zdravnik Eddie Failer. Ko so Boba odpustili domov, so mu Failerjevi za bivanje ponudili podstrešje. Failerjevi so otrokom zaradi mene kot javne osebnosti zabičali, da ne smejo nikomur povedati, kdo je bil v hiši. Dylan se je torej priselil v njihov dom. Nisem vedela, da je pri družini mojih skrbnikov. Nekega večera, ko so starši in otroci že spali, sva sama sedela v kuhinji. Ni rekel, da ne mara, kar sem naredila, zanimalo ga je le, kako lahko ljudje pojejo nekaj, za kar ne vedo, kaj pomeni. Morala sem mu razložiti: 'Ko pesem pride do drugega človeka, sama po sebi postane del njegovih izkušenj. Nihče pa ne more »prepevati« tvojih izkušenj, tudi ti ne moreš peti o izkušnjah drugih!' Mislim, da me je razumel.«

Politični položaj je drugačen, za pevke, kot je Odetta, ne nujno boljši, mi je zaupala Odetta: »To, da sem na prizorišču tako dolgo, mi pomaga. Danes mogoče obstajata le dva nenavadna primera. Miselnosti Združenih držav namreč ni uspelo izločiti angažiranih pevk Tracy Chapman in Toshi Reagon. Sicer pa, da preživiš v glasbi, moraš biti mlad, postaven in seksi, drugo ni pomembno. Našemijo te, da si že smešen, ves cirkus pa nima nič opraviti z glasbo; gre bolj za prodajo seksa. Ne bom rekla, da si ti otroci to želijo, vendar jih industrija sili v to, da bi se glasba prodajala. V šestdesetih letih smo si marsikaj izbojevali, a so pridobitve z leti izgubile ceno. Nimamo več opozorilnih tabel, ki bi govorile o temnopoltih in belih, gledamo pa poročila o Rodneyju Kingu – morda ste o njem slišali ali videli video, ki prikazuje, kako ga nemočnega pretepa policaj, in slišali razsodbo porotnikov. Po vsakem udarcu je skušal pobegniti, a kifeljc ni odnehal. Fotografirajo nas iz profila, streljajo na nas črnce in hispance, zapirajo nas, da zastonj delamo po zaporih, v tovarnah pa ni več dela. Delo uhaja čez oceane, mi pa smo se znašli v strašnem objemu zatiranja. Zdaj imamo nekaj čudovitih črnskih opernih pevk, ki so prav omamne, a tudi one so morale priti v Evropo, da so jih odkrili. Mojo vzornico Marian Anderson so šele tik pred upokojitvijo povabili pet Aido v Metropolitansko opero. Torej nisem ravno prepričana, da bi imela velike možnosti, in verjetno bi morala priti v Evropo, da bi me spoznali. Nič ne gre na bolje, samo spreminja se! No, nekatere evropske glasbene skupine pa so bolj priljubljene v Ameriki kot na stari celini. Doma je težko postati mesija, tudi to sem opazila. Pri skupini The Beatles je bilo tako. Morali so priti k nam, da so resnično uspeli in dosegli svetovno slavo. Ameriški klasični glasbeniki morajo v Evropo, ker naši klasiki še vedno mislijo, da nimamo prave kulture; pošljejo jih v stari svet, da bi spoznali kulturo (smeh), potem pa jih pripeljejo nazaj. To nima pravega smisla, ampak tako je.«

V 80. letih je Odetta gostovala po Afriki, Avstraliji, Aziji in tedanji Sovjetski zvezi, nastopala je tudi v muzikalu Bessie Smith in ustvarila vlogo v muzikalu Toni Morrison. Vplivna revija Rolling Stone je takole opisala njen nedavni koncert: »Odetta, verjetno edina resnična legenda v dvorani, je bila fantastična. Bilo je nepravično, da je nastopila prva, saj je postavila visok standard, ki so ga druge težko dosegle. Vrhunec je bila točka Ain't It Hard Lord. Odetta je zavihala rokave in se lotila posla z eno roko na boku in ob spremljavi pianista. Po petdesetih letih nastopanja Odetta ostaja veličastna.«

Jane Weber