Sufjan Stevens

Najprej Michigan, potem vsa Amerika

Za nazaj so stvari videti preproste. A kdo bi si še pred nekaj leti mislil, da lahko občasni klaviaturist zasedbe Danielson Famile postane eden vodilnih avtorjev kreativnega popa tega trenutka. Pot do tega vse bolj splošnega priznanja je bila dolga in zavita, saj se Sufjan Stevens sploh ni mislil resneje posvetiti glasbi.

Z glasbo je bil obkrožen že od malih nog. V glasbeni šoli se je učil igranja oboe, in zraven trpel. Kajti, ko je obvladal osnove glasbila, ga glasbilo ni več zanimalo. Zato je doma, sam zase, začel igrati na vsako glasbilo, ki mu je prišlo pod roke. Najprej na sestrin klavir, kasneje na klaviaturo Casio, ko si je lahko privoščil, je že kupil kitaro, bobne, mandolino … In ker se je tudi vseh teh glasbil kaj kmalu naveličal, vsaj igrati konvencionalno nanje, je začel eksperimentirati z različnimi uglasitvami, med strune je vtikal različne predmete, električne instrumente je peljal skozi vse mogoče efekte. Ko si je privoščil še 4-stezni magnetofon, je vse te umotvore beležil na trak. Nastajalo je vse več posnetega gradiva, ki pa je obležalo na trakovih brez pravega namena in cilja. Dokler se ni ponudil njegov očim z idejo, da skupaj ustanovita založbo in nekaj gradiva le objavita na plošči. Album A Sun Came (Asthmatic Kitty, 2000) je zmešnjava vseh mogočih slogov in pristopov, od brezciljnega igračkanja z zvoki prek soničnega indie rocka do ubiranja strun mandoline po mediteransko s keltskim pridihom. Tako zbrkljana plošča ni našla poti do širšega poslušalstva, v znani newyorški ploščarni Other Music je že po dveh tednih dni pristala v košu med ploščami po znižani ceni.

Če se Sufjan slogovno ni znal ali želel usmeriti, je samega sebe prelisičil z vnaprej določenim konceptom. Povsem zavestno se je odločil, da bo, na primer, posnel 90-minutne konceptualne albume na temo nekega filma ali knjige (koliko je v resnici zabeleženega, ni znano). Potem je z vsako posamično skladbo poskušal uglasbiti določen »prizor«, položaj, sliko. To so že bili zametki neke širše, malodane megalomanske zamisli, ki je dozorela šele nekaj let kasneje.

Najprej je Sufjan namreč zapustil Detroit in zvezno državo Michigan ter se vpisal na newyorško šolo The New School Of Social Research, smer kreativno pisanje. Pisal je o vsemogočem in vseh, le da je dogajanje vedno postavil v ruralno okolje Michigana. Njegove zgodbe (za nazaj lahko zapišem k sreči) niso nikogar zanimale. Utrdil pa se je v nečem, kar mu bo prišlo še prav. Tako kot je pisal po notranjem nareku in šele kasneje klestil in oblikoval napisano, je poslej tudi glasbeno ustvarjal. Naveličan besed in razočaran nad bornim odzivom na njegovo pisateljevanje se je vrnil h glasbi. Tokrat se je oprijel elektronike in za koncept izbral Kitajski horoskop. Plošča Enjoy Your Rabbit (Asthmatic Kitty, 2001) je ob izidu naletela na podoben odziv kot Sufjanov prvenec. Kritiki so ga večinoma zavrnili kot nesmiselno mešanico tehno ritma in digitalnega šuma, še huje, od »nikoder« sta vpadala še freejazzovski kos in morda sonični kitarski izpad. Le redki so v neurju zvokov zaznali podobe živali, ki jih je Sufjan s tranzientnimi zveni medlo oponašal. Prodaja plošče je bila še enkrat nična in lastnik založbe (očim) je začel postavljati pogoje. Naslednja plošča naj ima spet besedila in spodobne melodije.

Tako je nastala prva resnejša plošča Sufjana Stevensa, Greeting From Michigan: The Great Lake State (Asthmatic Kitty, 2003). Ne le, da je izostril koncept – pomagale so mu zgodbe, ki jih je pisal med študijem kreativnega pisanja –, temveč se je tudi glasbeno obrzdal. To pomeni vsaj to, da se je odrekel elektroniki, da pesmi tečejo, da ni več slogovnih preskokov in sploh nenadnih obratov razpoloženj. Zato pa Sufjan na veliko pobira iz bogate zakladnice popularne glasbe, šel je nazaj vse do popevk s Tin Pan Alleyja, jih nadgradil z večglasnim petjem in swingovskimi aranžmaji, ni pozabil na zapuščino stare americane in se nalahno dotaknil sodobnih smernic s predpono post. Predvsem pa zna vse te žanre naravno povezati in napisati pesem. V času, ko se je čikaški postrock izpel in ko na drugi strani melanholični pop Belle And Sebastian ne premore več prvotne svežine, je plošča Michigan pravi balzam za ušesa. Česa tako svežega in lagodnega že dolgo ne.

Glede na medlo promocijo plošče je trajalo kar nekaj časa, preden so poslušalci zastrigli z ušesi. Sufjan sam se niti ni zavedal, kako odmevna je postajala plošča, še vedno je nastopal le priložnostno, za prijatelje, zastonj … V New Yorku ga je v družinski ansambel zvabil Daniel Smith, to je na Sufjana naredilo močan vtis. Danielson Famile so burkaška krščanska grupa, njihovi nastopi so veseljaški in pridigarski obenem. Ker je imel Sufjan enaka verska prepričanja, je predvsem z vodjem Danielom ostal na zvezi in naslednji solistični album posnel prav z njim na producentskem stolčku. Seven Swans (Sounds Familyre, 2004) je zato spet posebna plošča, saj izpostavlja moralna vprašanja krščanske vere. Pa vendarle je Sufjan tu zadržan, daleč od gorečnosti Daniela Smitha in Davida Eugena Edwardsa (ne omenjam ga kar tako, saj mu je za ameriški trg zadnji album Wovenhand objavil pri založbi Sounds Familyre prav Daniel Smith). Sufjan ostaja razmišljajoč in dvomeč, verskih prepričanj ne obeša na veliki zvon, saj ga pred tem zadržuje temeljni dvom: ali lahko poveličuješ institucijo, s katero deliš verska prepričanja, nočeš pa deliti krivde za vse pretekle napake in zablode? In naprej, ali lahko razgledan, liberalen človek sploh verjame in veruje v boga?

Tudi glasba na Seven Swans je umirjena, večji del tudi minimalistična. Sufjan se opira na preproste akorde bendža in klavirja ter odkriva talent pri kovanju melodij, za katere bi verjeli, da so že davno izpete.

Medtem se je plošča Michigan počasi in zanesljivo začela prodajati, in to ne le v tej ameriški zvezni državi. V trgovini Other Music so jo uvrstili na lestvico priporočil, dober glas se je razširil tudi čez Atlantik. Sufjan je to občutil na koncertih, na katere so začeli prihajati ljudje, ki jih ni poznal in ki so bili za njegov koncert pripravljeni celo plačati. S tem je prvič občutil odgovornost do poslušalcev, glasba naenkrat ni bila zgolj zabava za prosti čas. Relativni uspeh plošče Michigan in prekipevajoča ustvarjalna sila sta ga napotila na zamisel o megalomanski seriji plošč, posvečenih posameznim ameriškim zveznim državam. Da, Sufjan Stevens namerava posneti in objaviti 50 plošč, do sedaj mu je uspelo v seriji izdati le dve. S tem povprečjem bo moral dobro skrbeti za zdravje, dočakati bo moral dobrih 100 let starosti …

Sufjan Stevens ni ne prvi (in verjetno) ne zadnji, ki se je odločil za tovrstni podvig. Najprej se ponujajo The Residents, anonimni čudaki iz San Francisca, ki so večino svojih del podredili konceptu. Od napovedane serialke desetih albumov, na katerih naj bi priredili skladbe dvajsetih največjih ameriških skladateljev 20. stoletja, se jim je ustavilo pri štirih. Pa se zaradi tega nihče ni razburjal (tudi trilogija Mule je obstala pri številkah ena, dve in šest). Skratka, pomemben je dober namen, le da ga Sufjan ni natančneje opredelil. Za kakšno »manj pomembno« državo bo dovolj le singel (plošča je lahko singel, album, dvojni album …).

Drugi album v seriji je Come On Feel The Illinoise (Asthmatic Kitty, 2005). Naslov napeljuje na dvoje, najprej, da je to plošča o zvezni državi Illinoise, a obenem je parafraza pesmi glitterrock benda Slade. Glasbeno je glitter rocka slišati malo, prej napeljuje na postopek svobodnih asociacij, ki jih je Sufjan prinesel z omenjenega študija kreativnega pisanja. Ta postopek je na plošči Illinoise še občutnejši. Raznotere reference se kar bohotijo skozi 22 zapisov na albumu, zdi se, da Sufjan nima zadržkov, gladko prehaja od starih progresivnih tendenc k novemu psihedeličnemu popu in mimogrede zavije v ameriško hribovje in si tam priskrbi belski gospelovski zbor. Že po številu glasbil, ki jih Sufjan igra (25), lahko sklepamo o njegovih ambicijah, kaj šele po dejansko slišanem. Da, Illinoise je resda bogata in raznolika zbirka pesmi, a ujeta v premišljen koncept. Ta Sufjanu nadvse ustreza; z zgodovinskim prerezom določenega ameriškega okolja lahko izkaže poznavanje in obvladovanje zgodovine ameriške popularne glasbe, s prikazom socialnega obrobja lahko »opraviči« naravno melanholijo v glasu, težav mu ne delajo niti sodobne mitske zgodbe (detektivke, stripi …), pravzaprav je edina težava prišla od zunaj. Za ovitek plošče si je zamislil kolaž obdelanih tem, a so mu nosilci pravic za uporabo lika Supermana zagrozili s tožbo, ko je bila plošča s Supermanom na naslovnici že v prodaji. Ni mu ostalo drugega, kot da inkriminirano izdajo umakne iz prodaje in jo zamenja z osiromašeno verzijo.

Sufjan je tokrat zastavil velikopotezno. To mu omogoča in obenem narekuje že zastavljen koncept; o ameriški zvezni državi Illinoise je pač mogoče pisati vsemogoče zgodbe, in točno to tudi počne. Poda se v daljno in manj daljno preteklost, gre v odročne kraje ali se znajde med nebotičniki in betonom. Ukvarja se z »velikimi«, pomembnimi liki (predsedniki, vojnimi junaki, serijskimi morilci ...) in ni mu tuj obroben socialni položaj delavca v tovarni, izgubljenega najstnika, brezdomcev, pač »povsem« življenjski položaji.

Navkljub glasbeni in vsebinski raznovrstnosti tokrat Sufjan drži stil. Ali se vsaj zaveda, česa ne bo uporabil in zlorabil. Kar bi šlo mimo njegovega značaja. To pomeni, da se nikoli zares ne razživi in ne povzdigne glasu. Je zadržan, »objektiven«, natančen v interpretaciji, prej melanholičen kot radoživ, skratka povzema otožno plat folk glasbe in se ogiba razuzdanosti. V tem je značilni belski glasbenik. Zato pa se na trenutke razživi spremljava; tokrat so mu v pomoč člani Danielson Famile, ki nadgrajujejo Sufjanovo izhodišče v aranžersko nadvse bogato, slikovito glasbo. To slikovitost in uprizarjanje poudarjajo še kratki instrumentalni vložki, vezni členi zaokroženega »celovečernega« albuma, in nenazadnje so opisni že sami naslovi skladb, na primer »They Are Night Zombies!! They Are Neighbors!! They Have Come Back From The Dead!! Ahhhh!«.

Po tako visokoletečem projektu se že postavlja vprašanje, kako naprej. Po mojem mnenju zanj ne bo ovir, do sedaj je pokazal izredno razgledanost, domišljijo, prilagodljivost in zmožnost vživljanja v razne situacije in like ter nenazadnje dober občutek za prepletanje glasbenih pristopov. Ta občutek je izostril prav z »začetnimi« eksperimenti. Raziskovalnega duha mu prav tako ne manjka, prav tega pa bo potreboval, če bo želel vsaj tako privlačno uglasbiti tudi tiste ameriške zvezne države, v katerih še ni bil, kaj šele, da bi tam živel.

Janez Golič