LUCIANO BERIO

Orchestral Transcriptions

Decca, 2004

Plošča je poslušljiv in takoj dojemljiv uvod v glasbeno ustvarjanje Luciana Beria (1925–2003): v ustvarjanje posebej ter v enega izmed tokov postmoderne notne glasbe sploh. Namreč: dandanes sicer prevladujoče neoklasicistične, neoromantične in minimalistične struje (ter neomodernizem v zatonu) niso tako neposredno usmerjene v palimpsestno ustvarjanje, kakršno je značilno za markanten del Beriejevega opusa. Res je, da so ravni njegovega »prepisovanja« kompleksne – Berio je znan po prevzemanju in ponovni kontekstualizaciji ljudske glasbe, tako da ta (navkljub paradoksu velikega skladatelja, ki usmerja ves ta proces) navidez premaguje ločnice med ljudsko in množično glasbo ter notnim ustvarjanjem višjega sloja. Ne moremo tudi mimo tega, da Berio kot osnovo palimpsestnega ustvarjanja jemlje tudi svojo lastno glasbo. Vzemimo skladbo Chemins II kot priredbo njegove Sequenza VI, ki jo je lani posnel Christophe Desjardins. Slednja mu je služila kot jedro, okoli katerega je potem spletel nove skladbe, in sicer, kot da bi bil v nenehnem dialogu s samim seboj. Nenazadnje pa je Berio znan tudi po inkorporaciji in predelavi Mahlerja v delo Sinfonia …

Plošča Orchestral Transcriptions je v znamenju slednjega in prinaša Berijeve transkripcije Purcella, Bacha, Boccherinija, Mozarta, Schuberta in Brahmsa. Razumemo jo lahko različno, tako kot pravzaprav napeljuje sama njena igrivost. V ospredju imamo res dela poprej omejenih skladateljev, praviloma le rahlo odtujenih in v modernističnih disonancah (izjema je povsem neprepoznaven Mozart). Toda v ozadju se razkriva velika drama sodobne kulture in njenega odnosa do problemov avtorstva, tradicije in občinstva. Po eni strani imamo tako opraviti z desakralizacijo velikih skladateljev, hkrati pa z izpostavo načela, ki je imanentno vsakemu ustvarjanju, vključno s tistim, ki je značilno za navidez enkratne glasbene genije. Namreč, ni ga dela, ki ne bi bil spleten iz neskončnih bodisi prisotnih bodisi odsotnih (kot negativen vpliv) poprej napisanih in slišanih del. Po drugi strani pa lahko zbirko Berijevih orkestralnih transkripcij razumemo tudi kot še en dokument, ki priča o veliki kapitulaciji avantgarde, o njenem odmiku od elitistične subverzije sistema notne glasbe 19. stoletja in določnosti z ideologijo nedoločnosti, a hkrati tudi z nenehnim glasbenim razvojem ter ideologijo novega. Prav tako ni mogoče uiti dokončnemu paradoksu utopičnega, kajti razpiranje notne glasbe je rezultat dela enega velikega skladatelja, ki je zmožen zaobjeti, hkrati pa transcendirati pomemben del glasbene zgodovine ter njeno »brezčasnost« interpretirati v skladu z zanimanji lastne dobe. Intrigantno.

Nikolai Jeffs