DEPECHE MODE

Playing the Angel

Mute/Dallas, 2005

V zadnjem desetletju smo se že kar navadili (beri: razvadili), da nas Depeche Mode vsako četrto leto prijetno presenetijo z novim ploščkom. Tokrat ni nič drugače. Le da je Playing the Angel morda še toliko večje presenečenje, ker je po zvočno precej »downbeat« albumih Ultra (1997) in Exciter (2001) v njihovem opusu spet prevladalo nekoliko bolj »upbeat«, plesno razpoloženje. A naj vas takšna oznaka ne zapelje: Depeche Mode ali bolje Martin Gore so še vedno v tistem temačnem ustvarjalnem razpoloženju, ki je omejeno na iskanje življenjskega smisla, medčloveške bližine, erotike, razumevanja … Skratka, z eno besedo, ljubezni in še enkrat ljubezni. Nedavna ločitev ga je več kot očitno pahnila v še večji obup, saj so besedila polna nekakšnih samoizpraševanj (»I'm not sure what I'm looking for anymore,« pravi v pesmi Pain That I'm Used To) in samoobtoževanj: »If I could just hide the sinner inside and keep him denied.« Najbolj očitno se ločitvene teme loti v Precious, v kateri spregovori o posledicah, ki jih ločitev pusti pri otrocih: »Angels with silver wings shouldn't know suffering, now look what we have put you through.« V tem mrakobnem Gorovem ozračju zato še toliko bolj izstopajo pesmi, ki so nastale pod čedalje bolj samozavestnim ustvarjalnim peresom frontmana Dava Gahana. Vse od izida Gahanovega samostojnega albuma Paper Monsters (2003) je bilo pač pričakovati, da se bo na albumu Depeche Mode slej ko prej pojavil tudi njegov besedilni prispevek – in Playing the Angel nam res postreže s tremi, ki so v primerjavi z Gorovimi gotovo bolj optimistični. Interpretiramo jih lahko predvsem s tem, da je Dave pač nekdanji džanki, ki je bil zaradi prevelikega odmerka heroina pred dvanajstimi leti celo klinično mrtev, dejstvo, ki ga bo očitno stigmatiziralo vse življenje. Nothing's Impossible že v samem naslovu postreže z razveseljivo ugotovitvijo, da v življenju in v ljubezni pač nič ni nemogoče, v Suffer Well opisuje pomirjenost s preteklostjo in vero v prihodnost, I Want It All pa zaznamuje njegovo slo po življenju in, jasno, strasti v ljubezenskem odnosu. Kljub vsemu moramo dodati, da zvočno tudi njegov prispevek zveni mračno in precej frustrirajoče. Še posebej Nothing's Impossible se po mojem mnenju popolnoma neumestno utaplja v nekakšnem darkerskem spleenu, ko pa bi lahko iz nje naredili veliko bolj vedro, če že ne razposajeno pesem. Najbolj darkerska in v drobovje segajoča sta seveda komada, ki ju s čustvenim vokalom, snetim iz nebeških višav, ozaljša Martin Gore. Macro in Damaged People vsaj mene na moč spominjata na odlični, skoraj dvajset let stari Here Is The House in Sometimes z albuma Black Celebration (1986), kar priča o tem, da Gorov naivno romantičen darkerski plamen, ki pravzaprav tvori srž ustvarjanja Depeche Mode, suvereno gori dalje. Temačen sintetični zvok, ki ga je producent Ben Hillier (med drugim je sodeloval z Dove in Blur) hvala bogu pustil precej neobdelanega in ki tvori rdečo nit celotnega albuma, obema baladama dodaja tisti žlahtni posip, ki ju umešča v novo zbirko draguljev Depeche Mode. Poleg Macro in Damaged People med presežke na albumu gotovo spadajo prva mala plošča Precious, ki je zvočno nadaljevanje velikanske uspešnice Enjoy The Silence z Violatorja (1990), biblična John The Revelator, v kateri Martin Gore izredno domiselno obračuna tudi s perečimi sodobnimi političnimi in vojaškimi vprašanji in ki jo Gahan poje v slogu gospelovske Condemnation z albuma Songs of Faith and Devotion (1993), in pa moj osebni favorit št. 1, fantastična Lilian, prva pesem Depeche Mode, ki v naslovu nosi žensko ime in ki – ko je že toliko govora o darkerstvu – hodi z roko v roki s pesmijo Marian zasedbe Sisters of Mercy. Playing the Angel kljub pomanjkanju vedrine odlikuje ustvarjalna svežina, ki je imajo Depeche Mode kljub 25 let dolgi karieri očitno še dovolj na zalogi. In leta 2009 ne bo po vsej verjetnosti nič drugače.

Marta Pirnar