Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Katarina J.

ETHNODELIA

Ethnodelia 100% naravno

Menart, 2005

Ideja združitve enajstih »naših in drugih« glasbenikov in ene pevke v multikulturni balkanski orkester Ethnodelia je glasbeno antropološko poslanstvo violinista Miloša Simića. Klic korenin, poziv balkanski muziki, da se končno zbudi iz turbofolk vročice, popiha še vedno vročo politično čorbo, v kateri plava skupaj z drugimi opuščenimi ideali nekdanjih bratskih narodov, in se vrne k prvinskim načinom muziciranja, ki so se nekdaj prakticirali od Triglava do Vardarja in še dlje.

Simić se kot nekdanji član orkestra Gorana Bregovića in današnji instrumentalist Slovenske filharmonije vsekakor lahko kvalificira za mediatorja med zahodom in vzhodom, strojevodjo Balkan Expressa, krmarja med modernim in tradicionalnim, med umetnim in ljudskim. Pri tem se z glasbenimi tovariši trudi rušiti pregrade med glasbenimi slogi.

Na poigravanje z binarnimi opozicijami nas, še preden naš predvajalnik požre plošček in mu določi smer ter jakost, opozori že atraktivna naslovnica, na kateri se pod vranje črnimi lasmi skriva brhko telo nekakšne orientalsko zahodnjaške Vanesse Mae, z eno roko v haremu, z drugo v dunajski operi.

Velikopotezen načrt, ni kaj. Manifestacija slednjega je torej stoodstotno naravna zgoščenka, na katere notranji strani zgibanke se razgali večji del moške zasedbe, ki je stoodstotno zgoraj brez. Skoraj tako, kot fantje iz Let 3 na plošči Bombardiranje Srbije i Čačka, le da pri Ethnodelii ne gre za radikalizacijo politizirane turbobalkanofilije, morda zgolj za uvideven, politično korektnejši in šaljiv poskus provokacije v stilu »pur natur«. Estetske sodbe na tem mestu sicer prepuščam sleherniku, slehernici.

Ethnodelia nas s popotovanjem od Prekmurja do Bosporja, ki traja malo več kot štirideset minut, skuša prepričati v uglasbitev biserov čiste etno duše, ki se upira deliričnemu superegu atomskega veka, zato da bi odkrila prvobitnega Balkanca v sebi in ga naučila plesati.

Ethnodelia je bila torej ustvarjena zato, da fizično in simbolno preseže z dualizmi obtežen Balkan, ki ga raztegne dlje, kot bi bilo povšeč povprečnemu Slovencu. Vendar pa to počne precej akademsko. Aranžmaji tradicionalnih čočkov, kol, sevdalink so sicer sila premišljeni in suvereni, orkestracije pa so preveč komorne in nadzorovane, da bi jih lahko pripisovali čemu drugemu kot dejstvu, da izhajajo iz nekega povsem drugega miljeja in so trdno zasidrane v klasičnem glasbenem idiomu. Nimajo šusa, kot bi rekli Romi. Delujejo zapeto. So pogled na Balkan s profesionalne distance, kjer se kolo pleše v kravatah in suknjičih.

Morda so si Ethnodelia tokrat zadali pretežko nalogo. Polariziranje glasbe na umetno in ljudsko, na tradicionalno in sodobno, na materializem in duhovnost, telo in dušo, in kar je še podobnih lukenj, je problematično že zato, ker reducira kreativnost, ki se udejanja na prehodih med njimi. In prav te je vedno največ.

Ko torej fant vpraša, »Kam bi del?«, reče čiča, »I, kjer si vzel!«.

Katarina J.