THE FALL

Fall Heads Roll

Slogan, 2005

Vse se spreminja, le The Fall ostajajo isti, se človeku zlahka zareče ob njihovem 27. rednem albumu. Po vseh stranpoteh, tipanjih in konec koncev prilagajanjih generacije »1977« je vztrajanje na istem posebna kvaliteta, dokaz neuklonljive volje in trme nespornega vodje Marka E. Smitha.

No, pretirano bi bilo trditi, da so vse plošče The Fall enake, da je pravzaprav vseeno, katero poslušamo. Tudi Mark E. Smith je imel »svoja obdobja«, v začetku devetdesetih let ga je narahlo oplazil plesni val in sploh je poskušal ujeti sodobnost za rep, poleg tega je menjal člane zasedbe kot po tekočem traku. Tisti, bolj natančni, so našteli že deset povsem različnih zasedb The Fall. Potem nastopi Mark in vsako zasedbo usmeri v lastno vizijo, če podrejeni glasbeniki trmoglavijo po svoje, so kmalu ob članstvo.

Fall Heads Roll je drugi album nove zasedbe in zveni bolj sproščeno in kompaktno kot na »prvencu« The Real New Fall LP. Novi člani so se otresli začetnega strahu, čutiti je samozavest in predvsem žar. Da, The Fall spet uživajo v svojem početju.

Mark E. Smith je od samega začetka svojim podanikom postavil tri pravila – repeticija, repeticija in še enkrat repeticija. To je tista osnova, na katero lahko položi mrko, cinično, zmrdljivo petje, in tu se ni spremenil niti za milimeter. Poje ali recitira v slengu, z značilnimi poudarki na koncu verza. Taka je že uvodna Ride Away, še nekako okorna, tipajoča. Verjetno ne po naključju, saj se album po tem uvodu le še stopnjuje. Že naslednja, Pacifying Joint, je z retro klaviaturami in s suhimi kitarskimi akordi avtorski poklon garažnim šestdesetim letom. What About Us? je za spoznanje počasnejše nadaljevanje istega rifa, Midnight In Aspen pa prvi spust v introspektivno razmišljanje ob zasanjani kitarski igri. Ali je mogoče, da je Mark E. Smith postal celo malce sentimentalen? To je ena tistih pesmi, ki določa, do kod se še spustijo. Pa brez skrbi, Mark že zaradi naravnih danosti uniči potencialni uspeh skladbe.

Streznitev pride sredi albuma, tam ždi osrednja skladba, sedem minut dolga Blindness, ki bo načela živce ne najbolj zagrizenim privržencem. Bas je prezenten, popačen, vodi ritem in melodijo, Mark pa lahko potem izkaže vso interpretativno moč.

Drugi del albuma večinoma predstavljajo trdi rockovski komadi, ki jih The Fall odigrajo tako, kot da na novo odkrivajo rock'n'roll. I Can Hear Grass Grow Roya Wooda (Move) je še ena sumljiva vsebina. Ali jo lahko razumemo kot poklon idealističnim šestdesetim, če jo zapoje Mark E. Smith? No, opravičeval se nam pa res ne bo, pa tudi pojasnjeval nam ne bo. Sporočilo ostaja enako: poslušaj ali pusti. Mi smo The Fall.

Janez Golič