Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Matic Slapšak

JOHN FOGERTY

The Long Road Home

Fantasay/Multimedia, 2005

Johna Fogertyja največ glasbenih zanesenjakov pozna kot vodjo skupine Creedence Clearwater Revival (CCR), ki je v zgolj dveh letih obstoja prejela kar osem zlatih plošč in imela devet skladb na lestvici Top 10, kar konec šestdesetih let ni bil mačji kašelj …

Skupina CCR je leta 1972 zaradi medsebojnih razprtij razpadla, John Fogerty je istoimenski prvenec izdal leta 1975 in vse do sredine devetdesetih let zaradi težav z nekdanjo založbo na koncertih ni igral skladb svoje matične zasedbe, ki so bile hkrati njegove lastne, torej avtorske skladbe.

Leta 1985 je izdal izredno dobro sprejeto ploščo Centerfield, leto kasneje nerazumljivo sintetično, pa čeprav velikopotezno zastavljeno, zato tudi povsem spregledano Eye Of The Zombie in nato leta 1997 še Blue Moon Swamp, in ko je tedaj odšel na turnejo, je prvič po skoraj tridesetih letih v živo zopet igral svoje skladbe iz obdobja CCR. To nadvse imenitno koncertno izkušnjo lahko podoživite s ploščo Premonition, na kateri boste, tako kot na zbirki The Long Road Home, slišali najboljše skladbe iz zlatega obdobja CCR ter tudi večino najboljšega, kar je John Fogerty ustvaril kot solist.

V šestdesetih letih je Fogerty lep čas slovel kot tedanji »raver« (v tistem obdobju so zaradi divje glasbe in načina življenja za »raverje« med drugim veljali tudi The Animals, zlasti Eric Burdon, pa Jimi Hendrix, kompletna Santana, The Who, predvsem Keith Moon, potem John Bonham iz Led Zeppelin in mnogi drugi …), saj je bil kitarsko naravnan folk zvok CCR tedaj zelo divji in neobvladljiv, kasneje se je zaradi akustičnih izletov nekoliko približal folk in country izročilu, na zadnjih ploščah (vključno z Deja Vu, izdano 2004) pa je to znova Fogerty v najboljši izvedbi, ko v glasbi slišimo ogromno bluesa, boogieja in izvirno oživljenega zvoka šestdesetih ter sedemdesetih let.

In če tako pustimo ob strani dobro znane klasike CCR, ki so na plošči v večini (med 25 skladbami jih najdemo kar 16) ter Fogertyjeve solistične klasike – Centerfield, Almost Saturday Night, The Old Man Down The Road in Rockin All Over The World – na plošči The Long Road Home najdemo le še nekaj neobjavljenih koncertnih izvedb (recimo Hey Tonight z naravnost katastrofalnim kitarskim začetkom), med katerimi sta dve skladbi zares povsem novi.

Bootleg je predvsem akustična pesem, zaigrana v najboljši bluesovski maniri, navduši in osupne pa predvsem Keep On Chooglin. Kitarski uvod močno spomni na skladbo Am I Evil? skupine Diamond Head (v izvirniku), mnogo bolj znano po priredbi Metallice (s plošče Garage Days), skladba pa nato preide v pravcato boogie mojstrovino, ki dokazuje, da John Fogerty nikakor ni za v staro šaro.

In čeprav bi lahko John Fogerty zavoljo avtorskih pravic do konca življenja zasluženo užival na katerem od idiličnih tropskih otočkov, z vsako ploščo dokazuje, da nanj ne smemo pozabiti. Lanskoletna zbirka The Long Road Home in predhodnica Deja Vu s kar nekaj dragulji dokazujeta, da lahko v naslednjih letih tudi od Johna Fogertyja – podobno kot od Neila Younga in Boba Dylana – pričakujemo še kakšno nadpovprečno ploščo, ki ne bo šla kar tako v pozabo. Odlična zbirka predvsem za vse tiste, ki Fogertyja poznajo zgolj kot člana CCR, ne pa tudi kot odličnega solista.

Matic Slapšak