PAULA FRAZER

Leave The Sad Things Behind

Birdman, 2005

Že ob prvencu pevke Paule Frazer so se mi postavljala številna vprašanja. Predvsem, zakaj je bil album Indoor Universe kriminalno spregledan, in naprej, kako pomembna je danes ustrezna promocija. Če bi bilo kaj pravice, bi morala Paula Frazer uživati vsaj tak status, kot ga uživata skupini Tindersticks in Walkabouts, ali vsaj tak, kot ga je uživala v času skupine Tarnation. Ne poznam ozadja dogodkov, a dejstvo je, da je angleška založba 4AD odpovedala gostoljubje in Paula Frazer je našla novo zavetje pri ameriški založbi Birdman. Težava pa je v tem, da glasba, kot jo izvaja Paula Frazer, po pravilu najde boljši odziv na stari celini, čeprav se opira prav na ameriško glasbeno tradicijo.

Obenem si je Paula »kriva« sama. Že Tarnation ni bila prava skupina, prej Paula Frazer in spremljevalna, stalno spreminjajoča se zasedba. Danes je to še bolj očitno. Plošče zvenijo resda polno in so delo razširjene zasedbe, a Paula nastopa sama, spremlja se le s kitaro. Glasba ni njena prioritetna dejavnost, v San Franciscu živi od trgovine z oblačili, ki jih oblikuje sama. In potem nastopa in snema le občasno, plošče pa objavlja založba Birdman, ki je specializirana za trše rockovske izdaje, in Paula še enkrat zdrsne mimo. Tako pride njena glasba le do poslušalcev, ki brskamo, iščemo tovrstne izdaje. Žal. Kajti njena glasba je komunikativna, nagovarja poslušalca, ga potrebuje, vendar se mu ne vsiljuje.

Najprej pritegne njen glas: čist, zvonek, prodoren. Ločimo ga med tisoči. Njen glas ima tudi razpon; brez napora gre v višave, izkaže šolane kvalitete, ko se spusti v srednje registre, še vedno zadrži čustveni naboj. Potem so tu pesmi, ki so klasične oblike, a dovolj razmigane, da ne zapadejo v formalizem. Paula se vsake loti z drugega konca … Potem je tu instrumentalizacija, plod sodelovanja izbranih godcev z zahodne obale, predvsem iz vrst American Music Club. Čeprav niso njeni stalni spremljevalci, nimajo z vživljanjem nobenih težav. Še več, z razgibanimi, domiselnimi in dovršenimi aranžmaji prav na novem albumu rešujejo manj uspele pesmi pred sivino povprečja …

Če je bil album Indoor Universe poln izvrstnih, navdihnjenih pesmi, se na Leave The Sad Things Behind kaže skladateljski upad. Mnoge pesmi obtičijo brez čustvenega pogona ali zvenijo kot kopija že objavljenega. Pomanjkanje navdiha se najbolj izrazito kaže v besedilih; ko nima kaj povedati, se Paula opre na preprosto vokaliziranje brez smiselnih besed.

Daleč od tega, da je Leave The Sad Things Behind slaba plošča. Že zaradi izjemnega petja se loči od povprečja, obenem je na albumu še vedno nekaj dobrih, celo odličnih pesmi, ki sodijo v vrh »evropeiziranega« countryja.

Janez Golič