Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jane Weber

DAVID GRISMAN

Dawg Duos

Acoustic Disc, SACD, 2005

Takoj moram zapisati, da je to ena meni ljubših izdaj v zadnjem času. David Grisman pač vedno znova preseneča. Ko se poslušalcu zdi, da je že slišal vse, kar se Grismanovega splača slišati, se stari mojster oglasi z novo izdajo, ki je praviloma bolj nenavadna kot večina prejšnjih. Plošča Dawg Duos – posnel jo je z dvanajstimi gostujočimi glasbeniki – tako sodi med boljša novejša Grismanova dela in ga znova kaže kot velikega mojstra in nepopravljivega eklektika, ki resnično uživa v glasbi in bi verjetno brez predsodkov segel tudi po Avsenikovi Golici, če bi mu jo le kdo predstavil v pravi luči. Kot pove naslov, je Dawg Duos zbirka duetov, ki jih je Grisman posnel v svojem studiu z glasbeniki, kot so Edgar Meyer, Bela Fleck, Mark O'Connor, Bob Brozman, Vassar Clements in Mike Seeger, če naštejem samo nekaj bolj znanih imen. Rdeča nit albuma Dawg Duos so Grismanovi soli na mandolini in mandoli, h kakovosti albuma so seveda prispevali tudi gostujoči glasbeniki. Seznam njihovih glasbil je kot sprehod po dobri glasbeni trgovini: bas, harmonika, bendžo, bobni, kitara national steel, violina in tako naprej. Za nameček je tudi Grisman tokrat uporabil cel arzenal svojih glasbil iz družine mandolin in mandol, zato je glasbena podoba še toliko bolj barvno razgibana in kljub ambientalni naravnanosti skladb ne zaide v dolgočasno ponavljanje fraz in slogovnih posebnosti. Grismanovo dojemanje mandoline in mandole je seveda zelo široko, zato še toliko bolj privlačno. Kljub raznovrstnosti Grismanovega sloga pa velja poudariti, da so osnovne korenine njegovega igranja jasne kot beli dan, če le poznamo dovolj glasbe. Trikotnik, znotraj katerega ustvarja Grisman, namreč sestavljajo tri močne stranice. Temeljna je tista, ki jo je trdno zarisal Bill Monroe, stranski pa izražata Grismanovo spogledovanje z jazzom in številnimi drugimi zvrstmi ali bolje rečeno slogi; na eni stranici dominira eklektik Dave Apollon, na drugi pa virtuoz Jethro Burns. Za konec ocene še večna dilema: komu priporočiti to ploščo? Takole bom zapisal: če ste bili na koncertu, ki ga je pred leti na mariborskem Lentu uprizoril Bela Fleck in vam je bil všeč, vas tudi album Dawg Duos ne bi smel razočarati, čeprav Bela Fleck igra samo v skladbi Clinch Mountain Windmills (gre za klasiko Ralpha Stanleyja). Pomembna razlika pa le obstaja. Medtem ko Bela Fleck zre v prihodnost in članom zasedbe dovoljuje uporabljati »elektronska glasbila iz leta 2050«, ostaja Grisman zadrt tradicionalist v pravem pomenu besede. Tudi plošča Dawg Duos je namreč dosledno akustična in posneta v starem analognem slogu. Pomemben del te izdaje je tudi spremna beseda. Ob njeni pomoči se boste lahko dotaknili veliko mogoče za vas še neznanih glasbenih vesolij.

Jane Weber