GRUPO NUEVO AMANECER

Municipio Autonomo Rebelde Zapatista San Juan de la Libertad

Pruducciones Radio Insurgente, 2004

Plošča skupine Grupo Nuevo Amanecer (Novo jutro) je prva od dveh zgoščenk, ki so ju posneli. Oktet prihaja iz svobodnega uporniškega zapatističnega ozemlja San Juan de la Libertad, na katerem je 10. junija 1998 prišlo do vojaškega napada na mesti Union Progreso in Chabajebal. V napadu so ubili osem zapatistov, devet ljudi je bilo ranjenih, 57 zaprtih, na ducate upornikov pa je pobegnilo. Napad je povzročil tudi množično begunstvo. Na drugi strani je bil mrtev le en policist. Več kot 1000 vojakov in policistov je naselje napadlo s helikopterji in tanki, uporabili so tudi bazuke in plin. San Juan de la Libertad sodi namreč med najmočnejša in najbolj organizirana zapatistična oporišča v mehiškem Chiapasu. Na tem področju živi okoli 30 tisoč Indijancev, v glavnem iz skupine Tzotzilov, ki so zapatistične predstavnike podprli z več kot 90 odstotki glasov. Vojska je tedanje zapatistično vodstvo iz prostorov občine odstranila s silo in jih nadomestila s predstavniki tedaj vladajoče mehiške stranke PRI, in to navkljub obljubi tedanjega predsednika Ernesta Zedilla, da v Chiapasu ne bodo uporabili sile. Poleg tega so prekršili sporazum med gverilci in vlado iz San Andresa, v katerem je Zedillo Indijancem v Chiapasu obljubil avtonomijo. Sporazuma vlada v Mehiki še danes ne upošteva, čeprav je medtem Ernesta Zedilla že zamenjal Vicente Fox.

Na plošči skupine Grupo Nuevo Amanecer o napadu govorita dve pesmi – La Matanza de Union Progreso in La Masacre de Chabajebal, sicer pa se vse skupaj najprej začne s corridom o razseljencih (Corrido de los Desplazados), konča pa, tako kot pri številnih podobnih ploščah, z zapatistično himno. Ena od pesmi je posvečena tudi odvetnici Digni Ochoa, ki so jo leta 2001 našli mrtvo v njenem stanovanju v Ciudad de Mexicu. Digna Ochoa je bila znana odvetnica, ki se je ukvarjala s kršenjem človekovih pravic po Mehiki, njenih morilcev pa še do danes niso odkrili, čeprav je umor odmeval po vsem svetu.

Zapatistična skupina Grupo Nuevo Amanecer se je zvočno sicer že zelo oddaljila od tipičnih tradicionalnih zvokov tamkajšnjega okolja. V zasedbo akustičnih kitar in tolkal so namreč vključili še električne orgle, ki s svojim agresivnim zvokom glasbo delajo na moč komercialno in kičasto. Njihov zvok je primerljiv komercialnim plesnim skupinam, ki smo jih lahko v davnih letih poleti ob toplih brizgancih poslušali po hotelskih terasah Dalmacije. Po drugi strani pa jim ravno to daje svojevrstno avtentičnost in nas v spominih vrača v zlato obdobje našega nekdanjega socializma. Edina stvar, ki pri vsem skupaj ne deluje, je ta, da besedila, ki govorijo o krvi, smrti in nasilju, nekako ne funkcionirajo skupaj s to na moč plesno glasbo. Pa še to je izrazito naš problem, saj je ravno Mehika znana po tem, da ima do smrti popolnoma drugačen odnos od nas. Njihov dan mrtvih je s popivanjem in veseljem na grobovih pokojnikov najbolj vesel dan v letu. Ko se zavemo teh dejstev in kulturnih razlik, potem nam tudi takšna glasba, kot jo izvaja Grupo Nuevo Amanecer, lažje pride do srca.

Marko Jenšterle