Letnik: 2006 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Potokar

BUDDY GUY

Bring 'Em In

Jive, 2005

Da je Buddy Guy, ki bo naslednje poletje dopolnil šestdeset let, eden najboljših živečih bluesovskih kitaristov, je menda dobro znano; njegovi koncerti so navadno pravi ognjemet kitarskega soliranja najvišje stopnje, pri tem žal že dolgo igra večjo vlogo zabavljaška plat, skupaj s pirotehniko, in manjšo premišljeno vztrajanje v bluesu. Čeprav je treba priznati, da ga najbrž k temu silijo razmere. To gotovo velja tudi za njegove plošče, ki so pogosto bolj podobne vrečki mešanih bonbonov kot pravemu bluesu. No, tudi k temu ga najbrž silijo razmere na trgu, kajti ljubiteljev klasičnega bluesa je vse manj, res pa je, da bi bilo stanje najbrž precej boljše, če bi imel stalno založbo in producenta oziroma nekoga, ki bi znal nekoliko bolj spretno in premišljeno izbrati gradivo za njegove plošče.

Tipičen dokaz za to je Guyeva nova plošča. Njen producent je bobnar Steve Jordan, ki je za snemanje zbral ekipo znanih in uglednih studijskih mačkov (Bernie Worrell, klaviature; Willie Weeks, bas; Danny Kortchmar, kitara) in poskrbel za »sodoben« zvok. Zakaj je potem večina pesmi soulovskih oziroma ritem and bluesovskih (Curtis Mayfield, Otis Redding, Dylan, Isaac Hayes, Screamin' Jay Hawkins itd.), je seveda drugo vprašanje, enako velja tudi za celo vrsto uglednih gostov, ki kakor ponavadi »pomagajo« velikemu kitaristu. Tokrat so to Santana, Tracy Chapman, John Mayer, Keb' Mo, Keith Richards … No, pomoč nekaterih je dobronamerna, pri drugih pa … Santana je na primer povsem izpridil genialno I Put a Spell on You. Na splošno se zdi, da bi bilo za ploščo precej bolje, če večine gostov ne bi bilo, ker ti najbrž tudi na prodajo nimajo posebnega učinka.

In prav tukaj se zdi, da naletimo na znani kavelj 22. Tisti, ki imajo radi pristni, četudi električni blues, takih plošč zelo verjetno ne kupujejo, tisti, ki Guya ne poznajo, pa na podlagi take glasbe tudi ne bodo odprli denarnice. Njegove plošče torej tekmujejo na trgu, ki je ne le majhen, ampak obenem tudi izjemno raznolik. Potreben bi bil pravzaprav samo razmislek, komu Budy Guy glasbo namenja. Če upoštevam plošče z njegovimi starimi studijskimi in koncertnimi posnetki, ki se kar naprej pojavljajo, potem je jasno, da nekje živijo ljudje, ki ga še vedno cenijo kot odličnega kitarista in ga želijo slišati v njegovi najboljši izdaji. To pa plošče tipa Bring 'Em In vseeno niso.

Jure Potokar